Page 161 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 161
Med mitom in institucijami
niki Bleiweisove generacije, posebej močno pa je na njeno delovanje vpli-
val Bleiweis sam.123 Četudi je bila Matica skupaj s svojo založniško dejav-
nostjo ustanovljena tudi kot konkurenca Mohorjevi družbi, je imel njun
program marsikaj skupnega. Predvsem ni mogoče spregledati dejstva, da je
tako v Matičini zbirki kot v Mohorjevi družbi (1851–) vladalo zanimanje
za vsebine, ki jih je bilo mogoče povezovati z narodnim angažmajem,124 pri
čemer število izdanih zgodovinskih povesti, ki jih Miran Hladnik povezu-
je z nacionalnim sentimentom, tudi pri Mohorjevi ni upadlo vse do osem-
desetih let 19. stoletja.125 Ob primerjavi Matičinega programa s programom
Mohorjeve je razvidno, da je pri slednji v prevladujočih zgodovinskih pove-
stih ob veri in cesarskem legitimizmu v ospredju tudi zahteva po nacionalni
enotnosti, čeprav Hladnik opozarja, da je ta tako omiljena in razredčena s
krščansko moralo, da o čisti nacionalni zavestnosti večernic ne moremo go-
voriti. Tako je seveda jasno, da je bil pomen Matičine zbirke v tem, da je po-
nujala zahtevnejše čtivo od mohorjanske večernice, vendar Kimball zapaža,
da je tudi Matica, z izjemo po ene publikacije Levstika, Trdine in Kersnika
ter ponatisa Vodnika, do Bleiweisove smrti objavljala le prevode in manj po-
membne avtorje – v historiografskem in geografskem programu pa je pre-
vladovala izdaja del, ki so v ospredje sicer postavljala slovensko in slovansko
zgodovino, vendar uravnoteženih s historiografijo avstroogrske monarhije
ali nemškega vpliva na Slovane.126
Tako Matica kot Mohorjeva sta potemtakem ostajali v okviru avstro-
monarhičnega legitimizma. Zlasti založništvu Mohorjeve družbe v resnici
niso mogli konkurirati ne časopisi, katerih številka se je do leta 1884 pov-
zpela na 35, in ne literarne publikacije, ki so sicer postale močno torišče ne-
konzervativnih estetskih in narodnostnih nazorov, a njihovega dometa zu-
naj inteligence ne gre poveličevati, saj so bili njihova materialna baza pred-
vsem dijaški profesorji in dijaki. Schmidt poroča, da je med njimi in časo-
pisi veljala močna sovisnost: dijaki so bili glavni naročniki tako Mohor-
jeve družbe, Janežičevega Slovenskega glasnika (1858–68), Cvetja iz doma-
čih in tujih logov, kot knjig Slovenske matice ali kasneje Jurčičeve Mladike
in Stritarjevega Zvona (1870, 1876–80). Medtem je Mohorjeva družba kot
prva trdneje organizirana založniška družba ohranjala svoje infrastruktur-
123 Stanley B. Kimball, The Austro-Slav Revival: A Study of Nineteenth-Century Literary Foundati-
ons, Transactions of the American Philosophical Society 63, št. 4, New Series (1. januar 1973), 67–68.
124 Grdina v: Janez Cvirn idr., Ilustrirana zgodovina Slovencev (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 256–
257; Miran Hladnik, Mohorjanska pripovedna proza, osebna spletna stran, Članki v znanstvenih revi-
jah in zbornikih, 2008, http://lit.ijs.si/mohproza.html.
125 Hladnik, Mohorjanska pripovedna.
126 Kimball, The Austro-Slav, 69.
niki Bleiweisove generacije, posebej močno pa je na njeno delovanje vpli-
val Bleiweis sam.123 Četudi je bila Matica skupaj s svojo založniško dejav-
nostjo ustanovljena tudi kot konkurenca Mohorjevi družbi, je imel njun
program marsikaj skupnega. Predvsem ni mogoče spregledati dejstva, da je
tako v Matičini zbirki kot v Mohorjevi družbi (1851–) vladalo zanimanje
za vsebine, ki jih je bilo mogoče povezovati z narodnim angažmajem,124 pri
čemer število izdanih zgodovinskih povesti, ki jih Miran Hladnik povezu-
je z nacionalnim sentimentom, tudi pri Mohorjevi ni upadlo vse do osem-
desetih let 19. stoletja.125 Ob primerjavi Matičinega programa s programom
Mohorjeve je razvidno, da je pri slednji v prevladujočih zgodovinskih pove-
stih ob veri in cesarskem legitimizmu v ospredju tudi zahteva po nacionalni
enotnosti, čeprav Hladnik opozarja, da je ta tako omiljena in razredčena s
krščansko moralo, da o čisti nacionalni zavestnosti večernic ne moremo go-
voriti. Tako je seveda jasno, da je bil pomen Matičine zbirke v tem, da je po-
nujala zahtevnejše čtivo od mohorjanske večernice, vendar Kimball zapaža,
da je tudi Matica, z izjemo po ene publikacije Levstika, Trdine in Kersnika
ter ponatisa Vodnika, do Bleiweisove smrti objavljala le prevode in manj po-
membne avtorje – v historiografskem in geografskem programu pa je pre-
vladovala izdaja del, ki so v ospredje sicer postavljala slovensko in slovansko
zgodovino, vendar uravnoteženih s historiografijo avstroogrske monarhije
ali nemškega vpliva na Slovane.126
Tako Matica kot Mohorjeva sta potemtakem ostajali v okviru avstro-
monarhičnega legitimizma. Zlasti založništvu Mohorjeve družbe v resnici
niso mogli konkurirati ne časopisi, katerih številka se je do leta 1884 pov-
zpela na 35, in ne literarne publikacije, ki so sicer postale močno torišče ne-
konzervativnih estetskih in narodnostnih nazorov, a njihovega dometa zu-
naj inteligence ne gre poveličevati, saj so bili njihova materialna baza pred-
vsem dijaški profesorji in dijaki. Schmidt poroča, da je med njimi in časo-
pisi veljala močna sovisnost: dijaki so bili glavni naročniki tako Mohor-
jeve družbe, Janežičevega Slovenskega glasnika (1858–68), Cvetja iz doma-
čih in tujih logov, kot knjig Slovenske matice ali kasneje Jurčičeve Mladike
in Stritarjevega Zvona (1870, 1876–80). Medtem je Mohorjeva družba kot
prva trdneje organizirana založniška družba ohranjala svoje infrastruktur-
123 Stanley B. Kimball, The Austro-Slav Revival: A Study of Nineteenth-Century Literary Foundati-
ons, Transactions of the American Philosophical Society 63, št. 4, New Series (1. januar 1973), 67–68.
124 Grdina v: Janez Cvirn idr., Ilustrirana zgodovina Slovencev (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999), 256–
257; Miran Hladnik, Mohorjanska pripovedna proza, osebna spletna stran, Članki v znanstvenih revi-
jah in zbornikih, 2008, http://lit.ijs.si/mohproza.html.
125 Hladnik, Mohorjanska pripovedna.
126 Kimball, The Austro-Slav, 69.
