Page 160 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 160
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
nastanka ni mogoče reči. Če si kot model za literarni in kulturni trg vza-
memo Bourdieaujevo razumevanje lingvističnega in literarnega polja,121
lahko vidimo, da v času delovanja Jovana Vesela beležimo vsaj tri tekmu-
joče idejne pozicije: konzervativni kulturni avtonomizem Bleiweisove-
ga kroga, ilirizem s težnjo po spojitvi Slovanov ter Prešernov in Čopov
zmerni kozmopolitizem (in panslavizem) s prav tako zmerno izraženi-
mi političnimi avtonomističnimi idejami. Konzervativni model Bleiwe-
isovega kroga, ki mu je pripadal tudi Koseski s svojim cesarskim lojaliz-
mom je bil v slovenskem kulturnem polju brez dvoma pozicija, ki bi jo
Bourdieu imenoval ortodoksna, v opreki zlasti s Prešernovimi in Čopo-
vimi stališči, ki so jih kasneje deloma privzeli mladoslovenci in so si kot
heterodoksna pozicija šele skušali izboriti simbolni in materialni kapi-
tal. Ne le, da so bile Novice – z izjemo Zgodnje Danice – dolgo časa edi-
ni v slovenščini izhajajoči časopis, ki je obenem zaviral razvoj konkurenč-
ne periodike, marveč je imel zaslombo tudi v drugih institucijah na zalo-
žniškem trgu, najpomembneje v uredniških politkah Mohorjeve družbe in
Slovenske matice.
Politična usmeritev Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic
(1843–1902) je bila jasna: kljub objavi Majarjevih narodnostnih zahtev ob
marčni revoluciji so delovale konzervativno in so nacionalizem, ki je bil v
časopisu izrazito poudarjen, omejevale na klic po zvečanju kulturne avto-
nomije v nespremenjenem cesarskem političnem okvirju.122 Nelegitimi-
stične, heterodoksne različice so si časopisni prostor uspele izboriti šele ob
koncu šestdesetih let, dovolj zgovorne pa so bile tudi težave prvih literar-
nih revij po marčni revoluciji. Zoper Slovensko čbelo (1850), Slovensko Bče-
lo (1850–53) ter almanaha Zvezdice (1851) in Zoro (1852–53) so zaradi nji-
hovega spogledovanja z novoilirstvom sicer nastopili tudi mlajši literati na
čelu z Levstikom in Trdino, a se je prav tu izkazalo, da je bilo za njihov pro-
pad pomembnejše nasprotovanje, ki so ga s svoje institucionalne pozicije iz-
kazale Bleiweisove Novice. Slovenska matica, katere ustanovitev zaradi od-
sotnosti drugih šolskih in literarnih institucij Stanley Kimball omenja kot
najpomembnejši korak k institucionalizaciji slovenskega narodnostnega gi-
banja, je bila naravni zaveznik Kmetijskih in rokodelskih novic že zato, ker
so jo od ustanovitve leta 1863 do Bleiweisove smrti (1881) vodili predstav-
121 Pierre Bourdieu, Language and symbolic power, reprint. (Cambridge: Polity Press, 1994); Dović, Sistem-
ske, 117–139.
122 Boris Paternu, Slovenska literarna kritika pred Levstikom (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1960), 32–52;
Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva, 1–2 (Klagenfurt: Drau-Verl.- und Druckges, 1968);
Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 5: začetki slovenskega narodnega prebujenja v obdobju
manufakturne in začetkov industrijske proizvodnje ter razkroja fevdalnih organizacijskih oblik med sredo XVI-
II. in sredo XIX. stoletja (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974).
nastanka ni mogoče reči. Če si kot model za literarni in kulturni trg vza-
memo Bourdieaujevo razumevanje lingvističnega in literarnega polja,121
lahko vidimo, da v času delovanja Jovana Vesela beležimo vsaj tri tekmu-
joče idejne pozicije: konzervativni kulturni avtonomizem Bleiweisove-
ga kroga, ilirizem s težnjo po spojitvi Slovanov ter Prešernov in Čopov
zmerni kozmopolitizem (in panslavizem) s prav tako zmerno izraženi-
mi političnimi avtonomističnimi idejami. Konzervativni model Bleiwe-
isovega kroga, ki mu je pripadal tudi Koseski s svojim cesarskim lojaliz-
mom je bil v slovenskem kulturnem polju brez dvoma pozicija, ki bi jo
Bourdieu imenoval ortodoksna, v opreki zlasti s Prešernovimi in Čopo-
vimi stališči, ki so jih kasneje deloma privzeli mladoslovenci in so si kot
heterodoksna pozicija šele skušali izboriti simbolni in materialni kapi-
tal. Ne le, da so bile Novice – z izjemo Zgodnje Danice – dolgo časa edi-
ni v slovenščini izhajajoči časopis, ki je obenem zaviral razvoj konkurenč-
ne periodike, marveč je imel zaslombo tudi v drugih institucijah na zalo-
žniškem trgu, najpomembneje v uredniških politkah Mohorjeve družbe in
Slovenske matice.
Politična usmeritev Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic
(1843–1902) je bila jasna: kljub objavi Majarjevih narodnostnih zahtev ob
marčni revoluciji so delovale konzervativno in so nacionalizem, ki je bil v
časopisu izrazito poudarjen, omejevale na klic po zvečanju kulturne avto-
nomije v nespremenjenem cesarskem političnem okvirju.122 Nelegitimi-
stične, heterodoksne različice so si časopisni prostor uspele izboriti šele ob
koncu šestdesetih let, dovolj zgovorne pa so bile tudi težave prvih literar-
nih revij po marčni revoluciji. Zoper Slovensko čbelo (1850), Slovensko Bče-
lo (1850–53) ter almanaha Zvezdice (1851) in Zoro (1852–53) so zaradi nji-
hovega spogledovanja z novoilirstvom sicer nastopili tudi mlajši literati na
čelu z Levstikom in Trdino, a se je prav tu izkazalo, da je bilo za njihov pro-
pad pomembnejše nasprotovanje, ki so ga s svoje institucionalne pozicije iz-
kazale Bleiweisove Novice. Slovenska matica, katere ustanovitev zaradi od-
sotnosti drugih šolskih in literarnih institucij Stanley Kimball omenja kot
najpomembnejši korak k institucionalizaciji slovenskega narodnostnega gi-
banja, je bila naravni zaveznik Kmetijskih in rokodelskih novic že zato, ker
so jo od ustanovitve leta 1863 do Bleiweisove smrti (1881) vodili predstav-
121 Pierre Bourdieu, Language and symbolic power, reprint. (Cambridge: Polity Press, 1994); Dović, Sistem-
ske, 117–139.
122 Boris Paternu, Slovenska literarna kritika pred Levstikom (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1960), 32–52;
Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva, 1–2 (Klagenfurt: Drau-Verl.- und Druckges, 1968);
Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 5: začetki slovenskega narodnega prebujenja v obdobju
manufakturne in začetkov industrijske proizvodnje ter razkroja fevdalnih organizacijskih oblik med sredo XVI-
II. in sredo XIX. stoletja (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974).
