Page 154 - Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji, Dissertationes 20
P. 154
Nacionalni imaginariji – Literarni imaginariji
dohodu njih veličanstva v Ljubljano Prešernovega »konkurenta« Jova-
na Vesela Koseska loči pomenljivih sedemindevetdeset let. Na videz sta
si razmeroma različni; Robertsova je bistveno krajša in zato jedrnatejša,
Koseskemu je v primerjavi z Robertsom mogoče očitati izumetničeno in
manj umetelno rabo retoričnih sredstev,96 vendar sta si pesmi vsaj v ne-
katerih bistvenih značilnostih več kot podobni. Najočitnejša podobnost
je – podložena z izrazito afektivnim patosom – brez dvoma raba perso-
nifikacije, ki že v naslovu vzpostavi odnos med govorečo deželo in naci-
jo/državo, ki obstoju naroda ali dežele daje (nujen) politični okvir in ki
je pri Koseskem potencirana z neposrednim nagovorom njenega vladar-
ja. S tem obe pesmi, ki sta motivno sicer dovolj različni, uvajata maloda-
ne identično temo naroda, ki sebe predstavlja kot distinktivno, a obe-
nem popolnoma lojalno skupino. Tema je neposredno povezana z izbi-
ro pesemske oblike: tako Roberts kot Koseski si izbereta klasično obliko,
uporabljeno za slavilne namene. Roberts poseže po angleški tradiciji so-
neta, ki se je, resda v drugačnem idejnem in tematskem okviru, najkasne-
je v romantiki uveljavil kot tipična oblika za odo (npr. pri Wordsworthu,
Shelleyju); ob tem je značilno, da poseže ravno po zgledu iz Anglije, ki jo
hkrati izpostavlja kot nujni politični okvir naroda. Koseski seže h kom-
binaciji heksametra in pentametra, s čimer sicer implicira rabo elegične-
ga distiha, ki pa mu v petvrstični kitici manjka en pentameter. Vendar je
pomembneje, da z eksplicitno naslonitvijo na prenos daktila v akcentu-
acijski verzifikacijski sistem, kakršnega zasledimo v Klopstockovih hi-
mnah – to je z nadomestitvijo spondeja s trohejem97 –, poseže po nemški
himnični tradiciji. Če formalno raven obeh pesmi tolmačimo v poveza-
vi z njuno temo, uporabljena klasična oblika v obeh primerih skuša do-
kazovati, da je vzvišene tradicije sposobna tudi kultura naroda, ki ji pri-
padata pesnika,98 obenem pa kaže posnemovalnost, saj privzame obliko
96 Kako natančna in premišljena je Robertsova raba retoričnih sredstev, zlasti enjambementa, pokaže
npr. Joanna Meis v svoji magistrski tezi o kanadski vojni poeziji. Gl. Joanne Meis, Little magazines and
Canadian war poetry 1939–1945; with some reference to poetry of the first World War, magistrska teza (Van-
couver: University of British Columbia, 1971), https://circle.ubc.ca/bitstream/handle/2429/34425/
UBC_1971_A8%20M45.pdf?sequence=1.
97 Podrobneje o prenosu kvantitativnega metričnega sistema prim. Patrizia Noel, Integrating quanti-
tative meter in non-quantitative metrical systems: the rise and fall of the German hexameter, Metri-
ca, št. 1 (2006), http://irodalom.elte.hu/mezura/articles/noel/0612_noel.pdf.
98 Poskus Koseskega je ob tem problematičen, saj na silo uporablja tip verza, ki sta ga zaradi slabe prila-
godljivosti akcentuacijskemu verzifikacijskemu sistemu – za razliko od npr. bližjih romanskih sila-
botoničnih oblik – zavrnila tako Čop v korespondenci s Čelakovskim kot po mnenju Evalda Korena
tudi Prešeren z dvojno objavo svoje pesmi V spomin Matiju Čopu. Gl. Evald Koren, Prešernov poseb-
ni verzifikacijski hommage Matiju Čopu?, Primerjalna književnost 24, št. posebna (2001), 19–39.
dohodu njih veličanstva v Ljubljano Prešernovega »konkurenta« Jova-
na Vesela Koseska loči pomenljivih sedemindevetdeset let. Na videz sta
si razmeroma različni; Robertsova je bistveno krajša in zato jedrnatejša,
Koseskemu je v primerjavi z Robertsom mogoče očitati izumetničeno in
manj umetelno rabo retoričnih sredstev,96 vendar sta si pesmi vsaj v ne-
katerih bistvenih značilnostih več kot podobni. Najočitnejša podobnost
je – podložena z izrazito afektivnim patosom – brez dvoma raba perso-
nifikacije, ki že v naslovu vzpostavi odnos med govorečo deželo in naci-
jo/državo, ki obstoju naroda ali dežele daje (nujen) politični okvir in ki
je pri Koseskem potencirana z neposrednim nagovorom njenega vladar-
ja. S tem obe pesmi, ki sta motivno sicer dovolj različni, uvajata maloda-
ne identično temo naroda, ki sebe predstavlja kot distinktivno, a obe-
nem popolnoma lojalno skupino. Tema je neposredno povezana z izbi-
ro pesemske oblike: tako Roberts kot Koseski si izbereta klasično obliko,
uporabljeno za slavilne namene. Roberts poseže po angleški tradiciji so-
neta, ki se je, resda v drugačnem idejnem in tematskem okviru, najkasne-
je v romantiki uveljavil kot tipična oblika za odo (npr. pri Wordsworthu,
Shelleyju); ob tem je značilno, da poseže ravno po zgledu iz Anglije, ki jo
hkrati izpostavlja kot nujni politični okvir naroda. Koseski seže h kom-
binaciji heksametra in pentametra, s čimer sicer implicira rabo elegične-
ga distiha, ki pa mu v petvrstični kitici manjka en pentameter. Vendar je
pomembneje, da z eksplicitno naslonitvijo na prenos daktila v akcentu-
acijski verzifikacijski sistem, kakršnega zasledimo v Klopstockovih hi-
mnah – to je z nadomestitvijo spondeja s trohejem97 –, poseže po nemški
himnični tradiciji. Če formalno raven obeh pesmi tolmačimo v poveza-
vi z njuno temo, uporabljena klasična oblika v obeh primerih skuša do-
kazovati, da je vzvišene tradicije sposobna tudi kultura naroda, ki ji pri-
padata pesnika,98 obenem pa kaže posnemovalnost, saj privzame obliko
96 Kako natančna in premišljena je Robertsova raba retoričnih sredstev, zlasti enjambementa, pokaže
npr. Joanna Meis v svoji magistrski tezi o kanadski vojni poeziji. Gl. Joanne Meis, Little magazines and
Canadian war poetry 1939–1945; with some reference to poetry of the first World War, magistrska teza (Van-
couver: University of British Columbia, 1971), https://circle.ubc.ca/bitstream/handle/2429/34425/
UBC_1971_A8%20M45.pdf?sequence=1.
97 Podrobneje o prenosu kvantitativnega metričnega sistema prim. Patrizia Noel, Integrating quanti-
tative meter in non-quantitative metrical systems: the rise and fall of the German hexameter, Metri-
ca, št. 1 (2006), http://irodalom.elte.hu/mezura/articles/noel/0612_noel.pdf.
98 Poskus Koseskega je ob tem problematičen, saj na silo uporablja tip verza, ki sta ga zaradi slabe prila-
godljivosti akcentuacijskemu verzifikacijskemu sistemu – za razliko od npr. bližjih romanskih sila-
botoničnih oblik – zavrnila tako Čop v korespondenci s Čelakovskim kot po mnenju Evalda Korena
tudi Prešeren z dvojno objavo svoje pesmi V spomin Matiju Čopu. Gl. Evald Koren, Prešernov poseb-
ni verzifikacijski hommage Matiju Čopu?, Primerjalna književnost 24, št. posebna (2001), 19–39.
