Page 112 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 112
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
kšnega dejanja, tako da je tudi sprememba situacije, ki je posledica izvršitve
dejanja, nujno že dejanska sprememba.
Kljub kritiki koncepta ilokucijskega dejanja pa Ducrot ne zanika učin-
kov diskurzivnih mehanizmov, ki so jih v filozofiji vsakdanje govorice opre-
delili s pomočjo tega koncepta. Ilokucijska dejanja tudi po Ducrotu deluje-
jo tako, kakor govoreči subjekti verjamemo, da delujejo, doda le to, da je šele
ta vera v juridično moč ilokucije konstitutivni pogoj za to, da ilokucija tudi
dejansko tako deluje. Dejanska učinkovitost ilokucije temelji na neki iluziji,
pravi Ducrot, na konstitutivnem spregledu dejstva, da same ilokucijske iz-
jave zgolj pretendirajo na izvršitev nekega dejanja, nikakor pa ni nujno, da
ga tudi zares izvršijo. Ilokucijska dejanja so po definiciji prisilna in določajo
že svoje nadaljevanje, odziv nase: vprašanje obvezuje naslovljenca k odgovo-
ru, argumentacija zahteva, da sprejmemo neki tip sklepa, na katerega meri
uporabljena izjava, trditev zahteva, da vanjo verjamemo, skratka, ni jih mo-
goče dojeti, če v njihov smisel ne vštejemo tega prisilnega momenta. A to ne
pomeni, da se ta mora prisila realizirati, da mora biti juridična spremem-
ba, na katero ilokucija pretendira, tudi dejanska sprememba. Obveznosti,
ki jih ilokucija nalaga sogovornikom, ostanejo namreč v okviru diskurziv-
nega univerzuma, ki ga je sama ustvarila.
Ducrotova rešitev je v tem, da opusti koncept ilokucije, a ohrani njego-
vo distinktivno potezo, samonanašanje, ki pa ga posploši in razglasi za občo
lastnost izjave kot takšne: vsaka izjava že aludira na svoje izjavljanje in njen
smisel ni nič drugega kot komentar k izjavljanju, podoba, ki si jo o svojem
izjavljanju ustvari sama izjava.
Četudi je teorija govornih dejanj pokazala, da govorne dejavnosti ni
mogoče meriti s kriteriji resničnosti in neresničnosti, in čeprav je imela ne-
dvomno veliko zaslug za to, da je opozorila na intersubjektivnost kot se-
stavino smisla izjav, je vseeno vztrajala pri dogmi o »enostnosti« subjek-
ta. Kajti za ilokucijsko dejanje je naravnost konstitutivno, da se govorec (su-
bjekt izjavljanja) identificira z izjavljalcem (subjektom izjave), naslovljenec
pa s poslušalcem oziroma ogovorjencem. Ducrot pa – na podlagi spodle-
telih ilokucijskih dejanj – pokaže, da je v obeh primerih možno neskladje.
Govorcu namreč nič ne onemogoča, da reče »Obljubljam« in si misli A to
me k ničemur ne zavezuje. V tem ni nikakršnega protislovja, saj nastopata v
teh izjavah dva različna subjekta izjave (dva izjavljalca), od katerih je govo-
rec identificiran le z drugim. Prav zaradi izvirne neidentičnosti med subjek-
tom izjave in subjektom izjavljanja izjava »Lažem« ni performativ, ki bi
ga lahko opisali takole: to, kar zdajle počnem, ko rečem »Lažem«, je laga-
nje, četudi ustreza sintaktičnemu kriteriju za eksplicitni performativ. Per-
kšnega dejanja, tako da je tudi sprememba situacije, ki je posledica izvršitve
dejanja, nujno že dejanska sprememba.
Kljub kritiki koncepta ilokucijskega dejanja pa Ducrot ne zanika učin-
kov diskurzivnih mehanizmov, ki so jih v filozofiji vsakdanje govorice opre-
delili s pomočjo tega koncepta. Ilokucijska dejanja tudi po Ducrotu deluje-
jo tako, kakor govoreči subjekti verjamemo, da delujejo, doda le to, da je šele
ta vera v juridično moč ilokucije konstitutivni pogoj za to, da ilokucija tudi
dejansko tako deluje. Dejanska učinkovitost ilokucije temelji na neki iluziji,
pravi Ducrot, na konstitutivnem spregledu dejstva, da same ilokucijske iz-
jave zgolj pretendirajo na izvršitev nekega dejanja, nikakor pa ni nujno, da
ga tudi zares izvršijo. Ilokucijska dejanja so po definiciji prisilna in določajo
že svoje nadaljevanje, odziv nase: vprašanje obvezuje naslovljenca k odgovo-
ru, argumentacija zahteva, da sprejmemo neki tip sklepa, na katerega meri
uporabljena izjava, trditev zahteva, da vanjo verjamemo, skratka, ni jih mo-
goče dojeti, če v njihov smisel ne vštejemo tega prisilnega momenta. A to ne
pomeni, da se ta mora prisila realizirati, da mora biti juridična spremem-
ba, na katero ilokucija pretendira, tudi dejanska sprememba. Obveznosti,
ki jih ilokucija nalaga sogovornikom, ostanejo namreč v okviru diskurziv-
nega univerzuma, ki ga je sama ustvarila.
Ducrotova rešitev je v tem, da opusti koncept ilokucije, a ohrani njego-
vo distinktivno potezo, samonanašanje, ki pa ga posploši in razglasi za občo
lastnost izjave kot takšne: vsaka izjava že aludira na svoje izjavljanje in njen
smisel ni nič drugega kot komentar k izjavljanju, podoba, ki si jo o svojem
izjavljanju ustvari sama izjava.
Četudi je teorija govornih dejanj pokazala, da govorne dejavnosti ni
mogoče meriti s kriteriji resničnosti in neresničnosti, in čeprav je imela ne-
dvomno veliko zaslug za to, da je opozorila na intersubjektivnost kot se-
stavino smisla izjav, je vseeno vztrajala pri dogmi o »enostnosti« subjek-
ta. Kajti za ilokucijsko dejanje je naravnost konstitutivno, da se govorec (su-
bjekt izjavljanja) identificira z izjavljalcem (subjektom izjave), naslovljenec
pa s poslušalcem oziroma ogovorjencem. Ducrot pa – na podlagi spodle-
telih ilokucijskih dejanj – pokaže, da je v obeh primerih možno neskladje.
Govorcu namreč nič ne onemogoča, da reče »Obljubljam« in si misli A to
me k ničemur ne zavezuje. V tem ni nikakršnega protislovja, saj nastopata v
teh izjavah dva različna subjekta izjave (dva izjavljalca), od katerih je govo-
rec identificiran le z drugim. Prav zaradi izvirne neidentičnosti med subjek-
tom izjave in subjektom izjavljanja izjava »Lažem« ni performativ, ki bi
ga lahko opisali takole: to, kar zdajle počnem, ko rečem »Lažem«, je laga-
nje, četudi ustreza sintaktičnemu kriteriju za eksplicitni performativ. Per-
