Page 114 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 114
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
producentu izjave in viru njenega smisla. Kadar Ducrot zatrjuje, da mu kot
lingvistu ni treba predpostaviti kakšnega posebnega subjekta, misli prav na
ta tip subjekta, zato se celo izogiba uporabi tega izraza.
Ducrot najprej loči govorečega subjekta, empirično, svetno bitje, od di-
skurzivnih likov, tj. od govorca (locuteur) in izjavljalca (énonciateur). Govo-
reči subjekt, dejanski producent izjave, nima v stavčni strukturi ne poseb-
nega označevalca ne kraja, ki bi bil zanj posebej predviden, zato osebni za-
imek (fra. je, »jaz«) in znamenja za prvo osebo nikdar ne napotujejo nanj,
temveč bodisi na govorca bodisi na izjavljalca, na vlogi, ki pa sta vpisani v
semantično strukturo izjave in ki ju je mogoče pozneje pripisati tudi govo-
rečemu subjektu. Govorec je tista diskurzivna instanca, ki ji sama izjava pri-
pisuje odgovornost za svoje izjavljanje, izjavljalci pa so liki, ki jih »na oder
postavi« govorec in ki so predstavljeni kot viri gledišč, izraženih v izjavlja-
nju, ali kot, če naj uporabimo terminologijo teorije govornih dejanj, izvrše-
valci ilokucijskih dejanj.
Tudi polifonična teorija smisla se opira na koncept samonanašanja in
morda se prav v njej najlepše pokaže njegova paradoksnost. Govorec in iz-
javljalec, ki se seveda razlikujeta od govorečega subjekta, rabita za karakte-
rizacijo izjavljanja, a prav izjavljanje ju je proizvedlo. Sta znotrajdiskurziv-
ni entiteti, natančneje, elementa smisla, ki sta lahko pozneje v interpretaci-
ji priličena bodisi govorečemu subjektu bodisi dejanskemu sprejemniku iz-
jave, vrh tega pa niti gledišča, ki jih izražata, niso nikdar gledišča oseb, ki se
jima prilikujejo. Ne moremo reči, da izražata gledišča govorečega subjekta
ali ogovorjenca, temveč da izjava skoznju in prek njiju opisuje svoje izjavlja-
nje, ki tako ali drugače prikazuje svet. Zato »komunicirana« misel ni niko-
li istovetna misli govorečega subjekta, drugače rečeno, tisto, kar je bilo izre-
čeno, ni nikdar istovetno tistemu, kar je govoreči subjekt hotel reči. In prav
v tem je paradoks polifonične teorije, kolikor se opira na samonanašanje: če
smisel izjave ni nič drugega kakor opis svojega izjavljanja, izjava v njem ne le
pokaže različna gledišča, ki niso gledišča govorečega subjekta, pač pa tudi
pripiše odgovornost za svoje izjavljanje govorcu, diskurzivni instanci, ki se
ravno tako loči od dejanskega producenta izjave. Skratka, izjava ne le ne iz-
raža tistega, kar je govoreči subjekt »hotel reči«, ampak mu odvzame tudi
odgovornost za svoje izjavljanje.
Polifonična teorija je že prebila okvir klasične strukturalistične zasta-
vitve, saj je v konstitucijo smisla v nekem pogledu že vključila subjekt, a po
drugi strani je še vedno nedodelana, zgolj deskriptivna teorija, saj ji – četu-
di se vseskoz suče okrog problema subjekta – manjka prav koncept subjekta.
Ta neizdelani koncept subjekta pri Ducrotu nadomešča gledališka metafo-
producentu izjave in viru njenega smisla. Kadar Ducrot zatrjuje, da mu kot
lingvistu ni treba predpostaviti kakšnega posebnega subjekta, misli prav na
ta tip subjekta, zato se celo izogiba uporabi tega izraza.
Ducrot najprej loči govorečega subjekta, empirično, svetno bitje, od di-
skurzivnih likov, tj. od govorca (locuteur) in izjavljalca (énonciateur). Govo-
reči subjekt, dejanski producent izjave, nima v stavčni strukturi ne poseb-
nega označevalca ne kraja, ki bi bil zanj posebej predviden, zato osebni za-
imek (fra. je, »jaz«) in znamenja za prvo osebo nikdar ne napotujejo nanj,
temveč bodisi na govorca bodisi na izjavljalca, na vlogi, ki pa sta vpisani v
semantično strukturo izjave in ki ju je mogoče pozneje pripisati tudi govo-
rečemu subjektu. Govorec je tista diskurzivna instanca, ki ji sama izjava pri-
pisuje odgovornost za svoje izjavljanje, izjavljalci pa so liki, ki jih »na oder
postavi« govorec in ki so predstavljeni kot viri gledišč, izraženih v izjavlja-
nju, ali kot, če naj uporabimo terminologijo teorije govornih dejanj, izvrše-
valci ilokucijskih dejanj.
Tudi polifonična teorija smisla se opira na koncept samonanašanja in
morda se prav v njej najlepše pokaže njegova paradoksnost. Govorec in iz-
javljalec, ki se seveda razlikujeta od govorečega subjekta, rabita za karakte-
rizacijo izjavljanja, a prav izjavljanje ju je proizvedlo. Sta znotrajdiskurziv-
ni entiteti, natančneje, elementa smisla, ki sta lahko pozneje v interpretaci-
ji priličena bodisi govorečemu subjektu bodisi dejanskemu sprejemniku iz-
jave, vrh tega pa niti gledišča, ki jih izražata, niso nikdar gledišča oseb, ki se
jima prilikujejo. Ne moremo reči, da izražata gledišča govorečega subjekta
ali ogovorjenca, temveč da izjava skoznju in prek njiju opisuje svoje izjavlja-
nje, ki tako ali drugače prikazuje svet. Zato »komunicirana« misel ni niko-
li istovetna misli govorečega subjekta, drugače rečeno, tisto, kar je bilo izre-
čeno, ni nikdar istovetno tistemu, kar je govoreči subjekt hotel reči. In prav
v tem je paradoks polifonične teorije, kolikor se opira na samonanašanje: če
smisel izjave ni nič drugega kakor opis svojega izjavljanja, izjava v njem ne le
pokaže različna gledišča, ki niso gledišča govorečega subjekta, pač pa tudi
pripiše odgovornost za svoje izjavljanje govorcu, diskurzivni instanci, ki se
ravno tako loči od dejanskega producenta izjave. Skratka, izjava ne le ne iz-
raža tistega, kar je govoreči subjekt »hotel reči«, ampak mu odvzame tudi
odgovornost za svoje izjavljanje.
Polifonična teorija je že prebila okvir klasične strukturalistične zasta-
vitve, saj je v konstitucijo smisla v nekem pogledu že vključila subjekt, a po
drugi strani je še vedno nedodelana, zgolj deskriptivna teorija, saj ji – četu-
di se vseskoz suče okrog problema subjekta – manjka prav koncept subjekta.
Ta neizdelani koncept subjekta pri Ducrotu nadomešča gledališka metafo-
