Page 115 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 115
problem subjekta v ducrotovi strukturalistični semantiki
ra o govorcu, ki podobno kakor dramatik postavlja na oder različne like ozi-
roma izjavljalce, s katerimi se identificira ali pa ne. Ducrot sicer ni popolno-
ma zadovoljen s svojo rešitvijo, saj si prizadeva za čim natančnejšo definicijo
izjavljalca, ki se ne bi več opirala na metaforo o različnih glasovih in vlogah,
in hkrati za čim splošnejšo definicijo, ki bi vključevala tudi implicitni odziv
drugega, sprejemnika izjave, ki, kot ve tudi sam Ducrot, vendarle odloča o
smislu izjave. A do prave rešitve vprašanja subjekta Ducrot niti ne more pri-
ti, saj se ga loteva izključno iz perspektive identifikacije.
Ducrot ima popolnoma prav, ko poudari, da govoreči subjekt nima ne
svojega označevalca ne kraja v semantični strukturi, ki bi bil zanj že vna-
prej predviden, pač pa se lahko – prek posebnih diskurzivnih mehanizmov
– identificira s katerim izmed diskurzivnih likov (izjavljalcev ali, natančne-
je, gledišč), ki jih je kot točke identifikacije zanj predvidel sam diskurz. Te
diskurzivne mehanizme identifikacije, ki nikakor ni vnaprej določena z je-
zikovno strukturo, je Ducrot podrobneje obravnaval v teoriji argumentaci-
je. Argumentacijska navezava, tj. zveza vsaj dveh izjav, ki merita bodisi na
isti sklep ali pa na nasprotna sklepa, že izrablja polifonično strukturo, ki je
imanentna izjavi: niso vsi izjavljalci ali vsa gledišča enakovredna. Zato da bi
izjava pripeljala do sklepa, je nujno nekatere izjavljalce, ki se v njej oglaša-
jo, zavrniti, osmešiti ali pa podpreti. In če se raziskovanje argumentacije in
polifonična teorija izjavljanja vse bolj iztekata v eno samo raziskavo, je tako
zato, ker je prav argumentacija tisto področje, na katerem je zares mogoče
aplicirati polifonično koncepcijo izjavljanja. Kajti argumentacijska naveza-
va ni nič drugega kakor realizacija Ducrotove predstave o jeziku kot kraju
intersubjektivne konfrontacije.
Temeljni prispevek Ducrotove semantične teorije je prav gotovo v tem,
da opre konstitucijo smisla na izvirni nesklad, neujemanje med govorečim
subjektom na eni strani in njegovim možnima diskurzivnima upodobama,
govorcem in izjavljalcem, na drugi, ne da bi moglo katerokoli še tako uspe-
šno priličenje odpraviti ta nesklad. Govoreči subjekt »obstaja« le, kolikor
se priliči govorcu ali izjavljalcu, a to priličenje ni nikoli popolno, zmerom
pusti neko sled govorečega subjekta v izjavi, neki neujemljivi preostanek, ki
je Ducrotova še tako razčlenjena tipologija subjektnih pozicij v diskurzu ne
more pojasniti.
Ducrot se kot lingvist zadovolji s tem, da pokaže na izvirni nesklad in
na njegovo neodpravljivost, odpove pa se temu, da bi tematiziral to izvir-
no subjektovo neprilagojenost označevalcu, skratka, odpove se temu, da bi
tematiziral subjekt kot sámo nemožnost lastne reprezentacije, subjekt kot
predhoden vsaki identifikaciji.
ra o govorcu, ki podobno kakor dramatik postavlja na oder različne like ozi-
roma izjavljalce, s katerimi se identificira ali pa ne. Ducrot sicer ni popolno-
ma zadovoljen s svojo rešitvijo, saj si prizadeva za čim natančnejšo definicijo
izjavljalca, ki se ne bi več opirala na metaforo o različnih glasovih in vlogah,
in hkrati za čim splošnejšo definicijo, ki bi vključevala tudi implicitni odziv
drugega, sprejemnika izjave, ki, kot ve tudi sam Ducrot, vendarle odloča o
smislu izjave. A do prave rešitve vprašanja subjekta Ducrot niti ne more pri-
ti, saj se ga loteva izključno iz perspektive identifikacije.
Ducrot ima popolnoma prav, ko poudari, da govoreči subjekt nima ne
svojega označevalca ne kraja v semantični strukturi, ki bi bil zanj že vna-
prej predviden, pač pa se lahko – prek posebnih diskurzivnih mehanizmov
– identificira s katerim izmed diskurzivnih likov (izjavljalcev ali, natančne-
je, gledišč), ki jih je kot točke identifikacije zanj predvidel sam diskurz. Te
diskurzivne mehanizme identifikacije, ki nikakor ni vnaprej določena z je-
zikovno strukturo, je Ducrot podrobneje obravnaval v teoriji argumentaci-
je. Argumentacijska navezava, tj. zveza vsaj dveh izjav, ki merita bodisi na
isti sklep ali pa na nasprotna sklepa, že izrablja polifonično strukturo, ki je
imanentna izjavi: niso vsi izjavljalci ali vsa gledišča enakovredna. Zato da bi
izjava pripeljala do sklepa, je nujno nekatere izjavljalce, ki se v njej oglaša-
jo, zavrniti, osmešiti ali pa podpreti. In če se raziskovanje argumentacije in
polifonična teorija izjavljanja vse bolj iztekata v eno samo raziskavo, je tako
zato, ker je prav argumentacija tisto področje, na katerem je zares mogoče
aplicirati polifonično koncepcijo izjavljanja. Kajti argumentacijska naveza-
va ni nič drugega kakor realizacija Ducrotove predstave o jeziku kot kraju
intersubjektivne konfrontacije.
Temeljni prispevek Ducrotove semantične teorije je prav gotovo v tem,
da opre konstitucijo smisla na izvirni nesklad, neujemanje med govorečim
subjektom na eni strani in njegovim možnima diskurzivnima upodobama,
govorcem in izjavljalcem, na drugi, ne da bi moglo katerokoli še tako uspe-
šno priličenje odpraviti ta nesklad. Govoreči subjekt »obstaja« le, kolikor
se priliči govorcu ali izjavljalcu, a to priličenje ni nikoli popolno, zmerom
pusti neko sled govorečega subjekta v izjavi, neki neujemljivi preostanek, ki
je Ducrotova še tako razčlenjena tipologija subjektnih pozicij v diskurzu ne
more pojasniti.
Ducrot se kot lingvist zadovolji s tem, da pokaže na izvirni nesklad in
na njegovo neodpravljivost, odpove pa se temu, da bi tematiziral to izvir-
no subjektovo neprilagojenost označevalcu, skratka, odpove se temu, da bi
tematiziral subjekt kot sámo nemožnost lastne reprezentacije, subjekt kot
predhoden vsaki identifikaciji.
