Page 113 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 113
problem subjekta v ducrotovi strukturalistični semantiki
formativ ni prav zato, ker se govorec ne identificira z izjavljalcem, ki pravi
»Lažem«.
Ta možnost neujemanja se še očitneje pokaže pri naslovljencu. Če ne-
komu rečem »Pridi!« ali celo »Ukazujem ti, da prideš!« in če se ta ne zme-
ni za moj ukaz, potem po Ducrotovem mnenju ne bi mogli reči, da je ilo-
kucijsko dejanje spodletelo, temveč da ogovorjenec mojega ukaza ni bil nje-
gov naslovljenec. Naključni ogovorjenec se od naslovljenca loči po tem, da
se vede, kakor da izjava, ki je bila sicer vpričo njega izrečena, ni bila njemu
namenjena. Ilokucijsko dejanje je morda bolj kakor katerakoli druga oblika
govorne dejavnosti osamilo prav to instanco naslovljenca kot diskurzivnega
lika in ne empirične, svetne osebe. Ilokucijsko dejanje se zmerom obrača na
točno določen lik in ne na poljubnega poslušalca, iz česar izhaja, da je naslo-
vljenec lik, ki si ga sam diskurz skonstruira kot tistega, ki mu je namenjen,
poslušalec pa postane naslovljenec – se subjektivira – šele, ko sprejme obve-
znost, ki jo diskurz vsiljuje naslovljencu.
Če je Ducrot pozneje kritiziral in celo opustil teorijo govornih dejanj
kot neustrezno podlago za izdelavo semantike, potem je to storil ne le za-
radi njenega »ilokucijskega realizma«, ampak tudi zato, ker je ravno tako
nereflektirano in spontano, kakor to počnejo udeleženci vsakdanje komu-
nikacije, že vnaprej priličila govorca izjavljalcu, ogovorjenca pa naslovljen-
cu. Ducrot teoriji ilokucije očita, da prezre izvirno neujemanje med temi su-
bjektnimi instancami in sprejema njihovo identifikacijo, naknadni učinek
specifičnih diskurzivnih mehanizmov, kot nekaj nevprašljivega in prvotne-
ga, skoraj kot izkustveno evidenco.
Ta razločitev subjekta izjave in subjekta izjavljanja oziroma govorca in
izjavljalca, če uporabimo Ducrotova izraza, razločitev, predhodna vsakršni
morebitni, ne pa tudi nujni identifikaciji, je izhodiščna predpostavka poli-
fonične teorije, ki se opira na nekoliko prosto interpretacijo Bahtinovega
pojmovanja karnevalske literature in na zametke pragmatike pri Charlesu
Ballyju,5 ki dosledno ločuje modalni subjekt (izjavljalca) od komunicirajo-
čega subjekta (govorca). Temeljna ideja polifonične teorije je, da je mogoče
smisel izjave opisati le kot križanje ali celo kot konfrontacijo več glasov, ki
»izražajo« različna gledišča.
Ducrot izdela pravcato tipologijo subjektnih instanc, opirajočo se na
gledališko metaforo, tipologijo, v kateri ima vsaka instanca natančno dolo-
čeno vlogo. S tem množenjem subjektnih pozicij, ki se jim subjekt izjavlja-
nja priliči ali pa tudi ne, Ducrot zavrne koncepcijo o subjektu kot avtorju,
5 O Ballyjevem prispevku k pragmatiki prim.: O. Ducrot, Charles Bally et la pragmatique, Cahiers Fernand
de Saussure 40 (1986).
formativ ni prav zato, ker se govorec ne identificira z izjavljalcem, ki pravi
»Lažem«.
Ta možnost neujemanja se še očitneje pokaže pri naslovljencu. Če ne-
komu rečem »Pridi!« ali celo »Ukazujem ti, da prideš!« in če se ta ne zme-
ni za moj ukaz, potem po Ducrotovem mnenju ne bi mogli reči, da je ilo-
kucijsko dejanje spodletelo, temveč da ogovorjenec mojega ukaza ni bil nje-
gov naslovljenec. Naključni ogovorjenec se od naslovljenca loči po tem, da
se vede, kakor da izjava, ki je bila sicer vpričo njega izrečena, ni bila njemu
namenjena. Ilokucijsko dejanje je morda bolj kakor katerakoli druga oblika
govorne dejavnosti osamilo prav to instanco naslovljenca kot diskurzivnega
lika in ne empirične, svetne osebe. Ilokucijsko dejanje se zmerom obrača na
točno določen lik in ne na poljubnega poslušalca, iz česar izhaja, da je naslo-
vljenec lik, ki si ga sam diskurz skonstruira kot tistega, ki mu je namenjen,
poslušalec pa postane naslovljenec – se subjektivira – šele, ko sprejme obve-
znost, ki jo diskurz vsiljuje naslovljencu.
Če je Ducrot pozneje kritiziral in celo opustil teorijo govornih dejanj
kot neustrezno podlago za izdelavo semantike, potem je to storil ne le za-
radi njenega »ilokucijskega realizma«, ampak tudi zato, ker je ravno tako
nereflektirano in spontano, kakor to počnejo udeleženci vsakdanje komu-
nikacije, že vnaprej priličila govorca izjavljalcu, ogovorjenca pa naslovljen-
cu. Ducrot teoriji ilokucije očita, da prezre izvirno neujemanje med temi su-
bjektnimi instancami in sprejema njihovo identifikacijo, naknadni učinek
specifičnih diskurzivnih mehanizmov, kot nekaj nevprašljivega in prvotne-
ga, skoraj kot izkustveno evidenco.
Ta razločitev subjekta izjave in subjekta izjavljanja oziroma govorca in
izjavljalca, če uporabimo Ducrotova izraza, razločitev, predhodna vsakršni
morebitni, ne pa tudi nujni identifikaciji, je izhodiščna predpostavka poli-
fonične teorije, ki se opira na nekoliko prosto interpretacijo Bahtinovega
pojmovanja karnevalske literature in na zametke pragmatike pri Charlesu
Ballyju,5 ki dosledno ločuje modalni subjekt (izjavljalca) od komunicirajo-
čega subjekta (govorca). Temeljna ideja polifonične teorije je, da je mogoče
smisel izjave opisati le kot križanje ali celo kot konfrontacijo več glasov, ki
»izražajo« različna gledišča.
Ducrot izdela pravcato tipologijo subjektnih instanc, opirajočo se na
gledališko metaforo, tipologijo, v kateri ima vsaka instanca natančno dolo-
čeno vlogo. S tem množenjem subjektnih pozicij, ki se jim subjekt izjavlja-
nja priliči ali pa tudi ne, Ducrot zavrne koncepcijo o subjektu kot avtorju,
5 O Ballyjevem prispevku k pragmatiki prim.: O. Ducrot, Charles Bally et la pragmatique, Cahiers Fernand
de Saussure 40 (1986).
