Page 109 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 109
problem subjekta v ducrotovi strukturalistični semantiki
1. prepričanje, da je jezik orodje za prenos informacij, za deskripcijo de-
janskega stanja, in da je smisel izjave pravzaprav izenačen s pogoji za njeno
resničnost;
2. dogmo o »enostnosti« subjekta (unicité du sujet) oziroma o nujni
identičnosti subjekta izjave in subjekta izjavljanja.
Proti »veritativni« semantiki se je Ducrot bojeval s konceptualnimi
orodji, ki mu jih je dala na voljo filozofija vsakdanje govorice. Kot je zna-
no, je ta teoretska usmeritev močno vplivala na Ducrotovo semantiko, zla-
sti na njegovo teorijo predpostavke (présupposition) in podmene (sous-en-
tendu), in njegovo prvo pomembnejše, še dandanes odmevno delo, Dire et
ne pas dire (1972), bi lahko opredelili prav kot poskus aplikacije ključnih
konceptov in tez oxfordske šole na lingvistiko. Čeprav se je Ducrot že ko-
nec sedemdesetih let (kot je razvidno iz spisa »Illocutoire et performatif«,
dodatka k drugi, popravljeni in razširjeni izdaji knjige Dire et ne pas dire
/1980/), oddaljil od teoretskih izhodišč te šole in kritiziral večino njenih
temeljnih konceptov, zlasti koncepta performativa in ilokucije, stebrov teo-
rije govornih dejanj, ji je vseeno vselej brez obotavljanja priznal svoj dolg za
prodoren uvid v dejavnostno in intersubjektivno naravo jezika. Tisto, kar je
Ducrot ohranil iz teorije govornih dejanj tudi po samokritiki, kritiki svo-
je »performativne« faze, je spoznanje, da je jezik, celo še preden rabi za de-
skripcijo dejanskega stanja, predvsem polemično orodje in hkrati kraj inter-
subjektivne konfrontacije.
»Spektakularna« narava performativov, kot pravi Ducrot, tj. izjav, s
pomočjo katerih izvršimo neko družbeno sankcionirano dejanje že s tem,
da ga imenujemo, je opozorila, da je govorici imanentna učinkovitost, zmo-
žnost, da transformira realnost. Realnost, ki jo izjavljanje izjave transformi-
ra, pa je najprej in predvsem sama situacija, v kateri je izjava izrečena, in ti-
sto, kar se v tej situaciji spremeni, so predvsem razmerja med sogovorniki.
Izjavljanje vsiljuje sogovornikoma določene obveznosti, ki jih nista imela,
dokler ni bila izjava izrečena. Splošneje rečeno, izjavljanje izjave že določa
svoje nadaljevanje, terja ustrezen odziv (vprašanje zahteva odgovor, obljuba
svojo izpolnitev, ukaz svojo izvršitev itn.).
Zmožnost govorice, da vsiljuje obveznosti, skratka, njena juridična
moč, izvira po Ducrotu – in v tem se Ducrot ravna po Searlu in Benvenistu
– iz samonanašanja izjave. Učinkovitost govorice je na neki način preplete-
na z njeno zmožnostjo, da govori o sami sebi, o svojem viru. Drugače reče-
no, »smisel izjave aludira na izjavljanje le, kolikor je izjava izvršitev ali o sebi
trdi, da je izvršitev posebnega tipa govornega dejanja, ilokucijskega akta«.3
3 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, n. d., 8.
1. prepričanje, da je jezik orodje za prenos informacij, za deskripcijo de-
janskega stanja, in da je smisel izjave pravzaprav izenačen s pogoji za njeno
resničnost;
2. dogmo o »enostnosti« subjekta (unicité du sujet) oziroma o nujni
identičnosti subjekta izjave in subjekta izjavljanja.
Proti »veritativni« semantiki se je Ducrot bojeval s konceptualnimi
orodji, ki mu jih je dala na voljo filozofija vsakdanje govorice. Kot je zna-
no, je ta teoretska usmeritev močno vplivala na Ducrotovo semantiko, zla-
sti na njegovo teorijo predpostavke (présupposition) in podmene (sous-en-
tendu), in njegovo prvo pomembnejše, še dandanes odmevno delo, Dire et
ne pas dire (1972), bi lahko opredelili prav kot poskus aplikacije ključnih
konceptov in tez oxfordske šole na lingvistiko. Čeprav se je Ducrot že ko-
nec sedemdesetih let (kot je razvidno iz spisa »Illocutoire et performatif«,
dodatka k drugi, popravljeni in razširjeni izdaji knjige Dire et ne pas dire
/1980/), oddaljil od teoretskih izhodišč te šole in kritiziral večino njenih
temeljnih konceptov, zlasti koncepta performativa in ilokucije, stebrov teo-
rije govornih dejanj, ji je vseeno vselej brez obotavljanja priznal svoj dolg za
prodoren uvid v dejavnostno in intersubjektivno naravo jezika. Tisto, kar je
Ducrot ohranil iz teorije govornih dejanj tudi po samokritiki, kritiki svo-
je »performativne« faze, je spoznanje, da je jezik, celo še preden rabi za de-
skripcijo dejanskega stanja, predvsem polemično orodje in hkrati kraj inter-
subjektivne konfrontacije.
»Spektakularna« narava performativov, kot pravi Ducrot, tj. izjav, s
pomočjo katerih izvršimo neko družbeno sankcionirano dejanje že s tem,
da ga imenujemo, je opozorila, da je govorici imanentna učinkovitost, zmo-
žnost, da transformira realnost. Realnost, ki jo izjavljanje izjave transformi-
ra, pa je najprej in predvsem sama situacija, v kateri je izjava izrečena, in ti-
sto, kar se v tej situaciji spremeni, so predvsem razmerja med sogovorniki.
Izjavljanje vsiljuje sogovornikoma določene obveznosti, ki jih nista imela,
dokler ni bila izjava izrečena. Splošneje rečeno, izjavljanje izjave že določa
svoje nadaljevanje, terja ustrezen odziv (vprašanje zahteva odgovor, obljuba
svojo izpolnitev, ukaz svojo izvršitev itn.).
Zmožnost govorice, da vsiljuje obveznosti, skratka, njena juridična
moč, izvira po Ducrotu – in v tem se Ducrot ravna po Searlu in Benvenistu
– iz samonanašanja izjave. Učinkovitost govorice je na neki način preplete-
na z njeno zmožnostjo, da govori o sami sebi, o svojem viru. Drugače reče-
no, »smisel izjave aludira na izjavljanje le, kolikor je izjava izvršitev ali o sebi
trdi, da je izvršitev posebnega tipa govornega dejanja, ilokucijskega akta«.3
3 O. Ducrot, Izrekanje in izrečeno, n. d., 8.
