Page 107 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 107
blem subjekta
v Ducrotovi
strukturalistični
semantiki
Jelica Šumič Riha
Kako upravičiti naš naslov, ki je ne le v navzkrižju z vsakdanjim
prepričanjem, da je za strukturalizem kot teoretsko prizadevanje
konstitutivna izključitev problema subjekta, ampak se na prvi pogled ne
meni niti za izrecna opozorila samega avtorja, po Benvenistovi smrti vo-
dilnega strukturalista v lingvistiki, da vprašanje subjekta ni pertinen-
tno vprašanje v lingvistiki in da pri svojem delu, tj. pri deskripciji učin-
kov smisla izjav, ne potrebuje kakšnega posebnega koncepta subjekta? V
nadaljevanju bomo poskusili pokazati, da je prav vprašanje subjekta ti-
sto vprašanje, ki muči Ducrota-lingvista, tj. vprašanje, ki daje konsisten-
co njegovemu večdesetletnemu prizadevanju za to, da bi bil struktura-
list na področju semantike, in hkrati vprašanje, ki mu ga je, prav prese-
netljivo, vsilila zvestoba temeljnim strukturalističnim načelom.
Ducrot namreč izhaja iz saussurovskega načela, da vlada v jeziku av-
tonomen red, logika, ki pa je ni mogoče reducirati na »logiško« logiko. A
Ducrot je – kakor večina lingvistov, ki se ukvarja s pragmatično razsežno-
stjo govorice – to strukturalistično načelo prestavil tudi na raven govora,
diskurza. Tudi v diskurzu vladajo po Ducrotovem mnenju zakoni in prisi-
le, ki ne prihajajo od zunaj, ampak so mu prav kot diskurzu imanentni, in
ki odločajo ne le o njegovem nadaljnjem poteku, temveč konstituirajo sámo
diskurzivno situacijo, v kateri diskurz poteka, predvsem razmerja med so-
govornikoma.
Mehanizme teh prisil, ki jih ni mogoče pojasniti z nikakršnimi druž-
benimi normami ali konvencijami, je Ducrot raziskoval na dveh področjih:
na področju izjavljanja in na področju argumentacije. Raziskave izjavljanja
so dobile konceptualno izčiščeno podobo v polifonični teoriji smisla, raz-
v Ducrotovi
strukturalistični
semantiki
Jelica Šumič Riha
Kako upravičiti naš naslov, ki je ne le v navzkrižju z vsakdanjim
prepričanjem, da je za strukturalizem kot teoretsko prizadevanje
konstitutivna izključitev problema subjekta, ampak se na prvi pogled ne
meni niti za izrecna opozorila samega avtorja, po Benvenistovi smrti vo-
dilnega strukturalista v lingvistiki, da vprašanje subjekta ni pertinen-
tno vprašanje v lingvistiki in da pri svojem delu, tj. pri deskripciji učin-
kov smisla izjav, ne potrebuje kakšnega posebnega koncepta subjekta? V
nadaljevanju bomo poskusili pokazati, da je prav vprašanje subjekta ti-
sto vprašanje, ki muči Ducrota-lingvista, tj. vprašanje, ki daje konsisten-
co njegovemu večdesetletnemu prizadevanju za to, da bi bil struktura-
list na področju semantike, in hkrati vprašanje, ki mu ga je, prav prese-
netljivo, vsilila zvestoba temeljnim strukturalističnim načelom.
Ducrot namreč izhaja iz saussurovskega načela, da vlada v jeziku av-
tonomen red, logika, ki pa je ni mogoče reducirati na »logiško« logiko. A
Ducrot je – kakor večina lingvistov, ki se ukvarja s pragmatično razsežno-
stjo govorice – to strukturalistično načelo prestavil tudi na raven govora,
diskurza. Tudi v diskurzu vladajo po Ducrotovem mnenju zakoni in prisi-
le, ki ne prihajajo od zunaj, ampak so mu prav kot diskurzu imanentni, in
ki odločajo ne le o njegovem nadaljnjem poteku, temveč konstituirajo sámo
diskurzivno situacijo, v kateri diskurz poteka, predvsem razmerja med so-
govornikoma.
Mehanizme teh prisil, ki jih ni mogoče pojasniti z nikakršnimi druž-
benimi normami ali konvencijami, je Ducrot raziskoval na dveh področjih:
na področju izjavljanja in na področju argumentacije. Raziskave izjavljanja
so dobile konceptualno izčiščeno podobo v polifonični teoriji smisla, raz-
