Page 108 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 108
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
iskave argumentacije, namreč argumentacije v jeziku, torej argumentacije,
ki je na neki način že vpisana v jezik, pa so se izkristalizirale v pristno ling-
vistično teorijo argumentacije šele z uporabo Aristotelovega pojma topos. V
zadnjem času sta se ti raziskavi vse bolj približevali druga drugi, pogoj za
možnost njunega zbližanja pa vidimo v tem, da si Ducrot v obeh raziskavah
prizadeva osamiti tiste morfeme v stavčni strukturi, ki aludirajo na izjavlja-
nje, in na ta način čim natančneje zamejiti točko, kjer se izjavljanje vpisuje v
izjavo. Da so namreč ravno sledovi izjavljanja v izjavi tisti, ki odločajo o smi-
slu izjave, nas po Ducrotovem mnenju uči že izkustvo iz vsakdanje komu-
nikacije, da z izjavo zmerom rečemo več, kot je v sami izjavi izrečeno, da se,
brž ko izjavo izrečemo, proizvede neki presežek, ireduktibilen glede na iz-
rečeno, in ravno ta presežek izrekanja nad izrečenim, zaradi katerega smisel
izjave ni nikdar identičen tistemu, kar je govorec hotel reči, si Ducrot priza-
deva konceptualizirati v svoji strukturalistični semantiki.
»Končno besede nič ne pomenijo,«1 pravi Ducrot in s tem na prvi po-
gled resigniranim vzklikom povzame skoraj dvajsetletno prizadevanje, da
bi izdelal saussurovski tradiciji zvesto deskriptivno semantiko. Toda v na-
sprotju z večino strukturalistov, ki so se zaradi dejstva, da je mogoče izja-
ve stavka2 Vreme je lepo interpretirati na tisoč načinov – pač glede na kon-
kretno situacijo, v kateri je bil stavek uporabljen –, odpovedali tudi posku-
su konstrukcije deskriptivne semantike, in ravno tako v nasprotju z naivno
vero tradicionalne lingvistike, ki je marsikje živa še dandanes, namreč da je
smisel izjave pač tisto, kar je govorec »hotel reči«, pri čemer je naslovljencu
že z jezikovno kompetenco dana možnost pogleda v to, kar je govorec »ho-
tel reči«, je Ducrot izhajal iz dveh temeljnih hipotez: 1. da izjave imajo smi-
sel in da je ta smisel – kljub vsej raznoličnosti – vendarle mogoče tudi opisa-
ti, in 2. da smisel ni nikakršna evidenca notranjega izkustva nativnega go-
vorca-poslušalca. A za to, da bi pokazal, na kakšen način lahko lingvistika
opisuje smisel, upoštevajoč seveda vso njegovo raznoličnost, izvirajočo iz di-
skurzivne situacije, v kateri je izjava izrečena, bi bilo po Ducrotovem mne-
nju nujno ovreči dve temeljni dogmi, ki ju je sodobna lingvistika podedova-
la od filozofske tradicije:
1 O. Ducrot, K slovenski izdaji, v: isti, Izrekanje in izrečeno, slov. prev. Jelica Šumič Riha, Ljubljana 1988, 238.
2 Ducrot ločuje stavek (phrase), ki ga razume kot abstraktno jezikovno entiteto, od izjave (énoncé), ki mu
pomeni konkretno realizacijo stavka v konkretni izjavljalni situaciji. Semantična vrednost stavka je po-
men (signification), lingvistova konstrukcija, ki rabi za pojasnitev semantičnih učinkov izjave, tj. smisla
(sens). Med pomenom in smislom je zareza, prelom, ni ju mogoče reducirati drugega na drugega, ni ju
mogoče primerjati, saj manjka ravno skupni medij. Zato ni naključje, da je Ducrot v odgovor na althus-
serjevsko kritiko (P. Henry, Le mauvais outil : langue, sujet et discours, Pariz 1977) uporabil prav Althusser-
jevo opozicijo med realnim in spoznavnim objektom.
iskave argumentacije, namreč argumentacije v jeziku, torej argumentacije,
ki je na neki način že vpisana v jezik, pa so se izkristalizirale v pristno ling-
vistično teorijo argumentacije šele z uporabo Aristotelovega pojma topos. V
zadnjem času sta se ti raziskavi vse bolj približevali druga drugi, pogoj za
možnost njunega zbližanja pa vidimo v tem, da si Ducrot v obeh raziskavah
prizadeva osamiti tiste morfeme v stavčni strukturi, ki aludirajo na izjavlja-
nje, in na ta način čim natančneje zamejiti točko, kjer se izjavljanje vpisuje v
izjavo. Da so namreč ravno sledovi izjavljanja v izjavi tisti, ki odločajo o smi-
slu izjave, nas po Ducrotovem mnenju uči že izkustvo iz vsakdanje komu-
nikacije, da z izjavo zmerom rečemo več, kot je v sami izjavi izrečeno, da se,
brž ko izjavo izrečemo, proizvede neki presežek, ireduktibilen glede na iz-
rečeno, in ravno ta presežek izrekanja nad izrečenim, zaradi katerega smisel
izjave ni nikdar identičen tistemu, kar je govorec hotel reči, si Ducrot priza-
deva konceptualizirati v svoji strukturalistični semantiki.
»Končno besede nič ne pomenijo,«1 pravi Ducrot in s tem na prvi po-
gled resigniranim vzklikom povzame skoraj dvajsetletno prizadevanje, da
bi izdelal saussurovski tradiciji zvesto deskriptivno semantiko. Toda v na-
sprotju z večino strukturalistov, ki so se zaradi dejstva, da je mogoče izja-
ve stavka2 Vreme je lepo interpretirati na tisoč načinov – pač glede na kon-
kretno situacijo, v kateri je bil stavek uporabljen –, odpovedali tudi posku-
su konstrukcije deskriptivne semantike, in ravno tako v nasprotju z naivno
vero tradicionalne lingvistike, ki je marsikje živa še dandanes, namreč da je
smisel izjave pač tisto, kar je govorec »hotel reči«, pri čemer je naslovljencu
že z jezikovno kompetenco dana možnost pogleda v to, kar je govorec »ho-
tel reči«, je Ducrot izhajal iz dveh temeljnih hipotez: 1. da izjave imajo smi-
sel in da je ta smisel – kljub vsej raznoličnosti – vendarle mogoče tudi opisa-
ti, in 2. da smisel ni nikakršna evidenca notranjega izkustva nativnega go-
vorca-poslušalca. A za to, da bi pokazal, na kakšen način lahko lingvistika
opisuje smisel, upoštevajoč seveda vso njegovo raznoličnost, izvirajočo iz di-
skurzivne situacije, v kateri je izjava izrečena, bi bilo po Ducrotovem mne-
nju nujno ovreči dve temeljni dogmi, ki ju je sodobna lingvistika podedova-
la od filozofske tradicije:
1 O. Ducrot, K slovenski izdaji, v: isti, Izrekanje in izrečeno, slov. prev. Jelica Šumič Riha, Ljubljana 1988, 238.
2 Ducrot ločuje stavek (phrase), ki ga razume kot abstraktno jezikovno entiteto, od izjave (énoncé), ki mu
pomeni konkretno realizacijo stavka v konkretni izjavljalni situaciji. Semantična vrednost stavka je po-
men (signification), lingvistova konstrukcija, ki rabi za pojasnitev semantičnih učinkov izjave, tj. smisla
(sens). Med pomenom in smislom je zareza, prelom, ni ju mogoče reducirati drugega na drugega, ni ju
mogoče primerjati, saj manjka ravno skupni medij. Zato ni naključje, da je Ducrot v odgovor na althus-
serjevsko kritiko (P. Henry, Le mauvais outil : langue, sujet et discours, Pariz 1977) uporabil prav Althusser-
jevo opozicijo med realnim in spoznavnim objektom.
