Page 110 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 110
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Bistvena težava pa je v tem, na katero raven postaviti samonanašanje: na ra-
ven jezika ali govora.
Prva težava4 v zvezi s konceptom ilokucijskega dejanja je po Ducroto-
vem mnenju že v tem, da pojem ilokucije, temeljni pojem teorije govornih
dejanj, ni prišel do stroge definicije. Še tako preprosto ilokucijsko dejanje,
na primer vprašanje »Kje si bil včeraj?«, že zbudi dvome o tem, ali se za go-
vorčevim vprašanjem ne skriva morda še tiha namera, da bi me spravil v za-
drego. Drugače rečeno, nikdar ne moremo zanesljivo vedeti, ali ni govorec
hkrati z ilokucijskim dejanjem (vprašanjem) za nameček izvršil še perloku-
cijsko (prizadevanje spraviti koga v zadrego). Zagovorniki teorije govornih
dejanj bi seveda lahko odvrnili, da je med ilokucijo in perlokucijo povsem
nedvoumna razlika v vlogi, ki jo ima jezik pri izvrševanju teh dveh tipov go-
vornih dejanj. Ilokucijsko dejanje je dejanje, ki ga izvršimo »in saying«, to-
rej le v govorici in z njeno pomočjo, za perlokucijsko dejanje pa je govorica
samo eno izmed možnih orodij. Zato je Ducrot v obdobju razprave Dire et
ne pas dire ilokucijsko dejanje označil za jezikovno par excellence, perloku-
cijsko pa naj bi bilo z jezikom povezano le naključno.
Od tod pa ni več težko narediti koraka, ki ga je Ducrot v Dire et ne pas
dire tudi naredil, namreč sklepa, da je ilokucija v nasprotju s perlokucijo
vpisana že v sintaktično strukturo stavkov, s pomočjo katerih jo izvršuje-
mo. Takšna koncepcija ilokucije pa se tudi sicer ujema z vsakdanjo predsta-
vo, da je za ilokucijo nujno izreči čisto določeno formulo (stavek), ki je zanjo
tudi konvencionalno določena. Če to prevedemo v terminologijo Ducro-
tove semantike, ki ločuje med dvema semantičnima vrednostma, smislom
(sens), ki pripada izjavi, in pomenom (signification), ki pripada stavku, lah-
ko rečemo, da je ilokucija sestavina stavčnega pomena v nasprotju s perlo-
kucijo, ki sodi v smisel, saj se naslovljenec do te – kakor tudi do smisla na-
sploh – dokoplje, ko na vprašanje »Zakaj je govorec rekel tisto, kar je re-
kel?« poskuša odgovoriti tako, da na stavčni pomen aplicira izjavljalni si-
tuaciji ustrezna pragmatična pravila oziroma, kot jim pravi Ducrot, diskur-
zivne zakone.
Koncept ilokucijskega dejanja pa je po Ducrotu trčil še na resnejšo te-
žavo, saj z njegovo pomočjo ni bilo mogoče zadovoljivo pojasniti pojava iz-
peljanih ali indirektnih govornih dejanj, tj. pojava, da je mogoče z izjavo, ki
je markirana za en tip ilokucijskega dejanja (na primer vprašanje), izvršiti
drug tip (ilokucijskega) dejanja (na primer zahtevo).
4 Tu povzemamo bistvene točke Ducrotove samokritike, objavljene v dodatku h knjigi Dire et ne pas dire,
Pariz 1980.
Bistvena težava pa je v tem, na katero raven postaviti samonanašanje: na ra-
ven jezika ali govora.
Prva težava4 v zvezi s konceptom ilokucijskega dejanja je po Ducroto-
vem mnenju že v tem, da pojem ilokucije, temeljni pojem teorije govornih
dejanj, ni prišel do stroge definicije. Še tako preprosto ilokucijsko dejanje,
na primer vprašanje »Kje si bil včeraj?«, že zbudi dvome o tem, ali se za go-
vorčevim vprašanjem ne skriva morda še tiha namera, da bi me spravil v za-
drego. Drugače rečeno, nikdar ne moremo zanesljivo vedeti, ali ni govorec
hkrati z ilokucijskim dejanjem (vprašanjem) za nameček izvršil še perloku-
cijsko (prizadevanje spraviti koga v zadrego). Zagovorniki teorije govornih
dejanj bi seveda lahko odvrnili, da je med ilokucijo in perlokucijo povsem
nedvoumna razlika v vlogi, ki jo ima jezik pri izvrševanju teh dveh tipov go-
vornih dejanj. Ilokucijsko dejanje je dejanje, ki ga izvršimo »in saying«, to-
rej le v govorici in z njeno pomočjo, za perlokucijsko dejanje pa je govorica
samo eno izmed možnih orodij. Zato je Ducrot v obdobju razprave Dire et
ne pas dire ilokucijsko dejanje označil za jezikovno par excellence, perloku-
cijsko pa naj bi bilo z jezikom povezano le naključno.
Od tod pa ni več težko narediti koraka, ki ga je Ducrot v Dire et ne pas
dire tudi naredil, namreč sklepa, da je ilokucija v nasprotju s perlokucijo
vpisana že v sintaktično strukturo stavkov, s pomočjo katerih jo izvršuje-
mo. Takšna koncepcija ilokucije pa se tudi sicer ujema z vsakdanjo predsta-
vo, da je za ilokucijo nujno izreči čisto določeno formulo (stavek), ki je zanjo
tudi konvencionalno določena. Če to prevedemo v terminologijo Ducro-
tove semantike, ki ločuje med dvema semantičnima vrednostma, smislom
(sens), ki pripada izjavi, in pomenom (signification), ki pripada stavku, lah-
ko rečemo, da je ilokucija sestavina stavčnega pomena v nasprotju s perlo-
kucijo, ki sodi v smisel, saj se naslovljenec do te – kakor tudi do smisla na-
sploh – dokoplje, ko na vprašanje »Zakaj je govorec rekel tisto, kar je re-
kel?« poskuša odgovoriti tako, da na stavčni pomen aplicira izjavljalni si-
tuaciji ustrezna pragmatična pravila oziroma, kot jim pravi Ducrot, diskur-
zivne zakone.
Koncept ilokucijskega dejanja pa je po Ducrotu trčil še na resnejšo te-
žavo, saj z njegovo pomočjo ni bilo mogoče zadovoljivo pojasniti pojava iz-
peljanih ali indirektnih govornih dejanj, tj. pojava, da je mogoče z izjavo, ki
je markirana za en tip ilokucijskega dejanja (na primer vprašanje), izvršiti
drug tip (ilokucijskega) dejanja (na primer zahtevo).
4 Tu povzemamo bistvene točke Ducrotove samokritike, objavljene v dodatku h knjigi Dire et ne pas dire,
Pariz 1980.
