Page 111 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 111
problem subjekta v ducrotovi strukturalistični semantiki
Teorija govornih dejanj je bila tako postavljena pred alternativo:
1. ali pristane na to, da je mogoče izvršiti večino ilokucijskih dejanj na
dva načina: na ilokucijskega (kadar ga izvršimo s pomočjo izjave, ki je zanj
markirana) in na perlokucijskega (kadar ga izvršimo s pomočjo izjave, ki je
markirana za drug tip ilokucijskega dejanja);
2. ali opusti definicijo ilokucije kot tiste govorne dejavnosti, ki je v na-
sprotju z perlokucijo že vpisana v jezik, v stavčno strukturo izjave, s katero
takšna dejanja izvršujemo.
Prva možnost je za koncepcijo ilokucije, ki učinkovitost ilokucije črpa
iz vpisa ilokucijske moči v stavek, nesprejemljiva, saj bi bila prisiljena zahte-
vi, značilnemu ilokucijskemu dejanju, status ilokucije enkrat priznati, dru-
gič zanikati. Druga možnost pa je za koncepcijo ilokucije še usodnejša: če
namreč opustimo samonanašanje, ki ima oporo v jezikovni strukturi izja-
ve, po čemer se ilokucija prav loči od perlokucije, potem zgubimo s tem tudi
sam koncept ilokucije, saj se ta izkaže za nepertinentnega.
Tretja težava v zvezi s pojmom ilokucije zadeva t. i. »pogoje za njeno
uspešnost«. Najbolj uveljavljena definicija ilokucije postavi enačaj med iz-
vršitvijo ilokucijskega dejanja in izrekanjem čisto določenega stavka (iloku-
cijske formule). A že vsakdanje izkustvo po Ducrotovem mnenju kaže, da
nekatera izrekanja ilokucijske formule ne izvršijo in pogosto tudi ne name-
ravajo izvršiti ilokucijskega dejanja (takšne so denimo t. i. »neresne« rabe).
Iz tega izhaja, da je izrekanje ustrezne formule sicer nujen pogoj za izvršitev
ilokucijskega dejanja, ne pa tudi zadosten. Zato je bilo treba specificirati še
dodatne pogoje, določiti, kdo sme ilokucijska dejanja izvršiti (le govorec, ki
ima ustrezno »avtoriteto«, pravi Benveniste), in pogoje oziroma situacijo,
v kateri jih je dovoljeno izvršiti.
Toda na pogoje za uspešnost, ki so vendarle omejevalni, po Ducroto-
vem mnenju zagovornikov ilokucije ni napeljalo spoznanje, da v nekaterih
situacijah izrekanje ilokucijske formule ne izvrši ilokucijskega dejanja, am-
pak prej bojazen, da bi ga lahko izvršilo. Če namreč sestanka ne bi mo-
gel začeti kdorkoli, ampak le predsednik, potem po Ducrotu ne bi bilo tre-
ba dodati posebne omejitve, da lahko ilokucijske formule izreka le poobla-
ščeni govorec. V tej bojazni vidi Ducrot naivno vero v moč besed, ki jo poi-
menuje »realizem ilokucije«. Če je namreč po tej »realistični« koncepciji
za ilokucijo značilno prav to, da z izrekanjem ilokucijske formule izvršimo
neko transformacijo realnosti, namreč intersubjektivne situacije, v kateri je
formula izrečena, ta sprememba pa ni nič drugega kakor vpeljava določenih
obveznosti bodisi za naslovljenca bodisi za govorca, potem ta juridična moč
lahko izvira le iz same formule, iz besed, ki jih uporabljamo za izvršitev ta-
Teorija govornih dejanj je bila tako postavljena pred alternativo:
1. ali pristane na to, da je mogoče izvršiti večino ilokucijskih dejanj na
dva načina: na ilokucijskega (kadar ga izvršimo s pomočjo izjave, ki je zanj
markirana) in na perlokucijskega (kadar ga izvršimo s pomočjo izjave, ki je
markirana za drug tip ilokucijskega dejanja);
2. ali opusti definicijo ilokucije kot tiste govorne dejavnosti, ki je v na-
sprotju z perlokucijo že vpisana v jezik, v stavčno strukturo izjave, s katero
takšna dejanja izvršujemo.
Prva možnost je za koncepcijo ilokucije, ki učinkovitost ilokucije črpa
iz vpisa ilokucijske moči v stavek, nesprejemljiva, saj bi bila prisiljena zahte-
vi, značilnemu ilokucijskemu dejanju, status ilokucije enkrat priznati, dru-
gič zanikati. Druga možnost pa je za koncepcijo ilokucije še usodnejša: če
namreč opustimo samonanašanje, ki ima oporo v jezikovni strukturi izja-
ve, po čemer se ilokucija prav loči od perlokucije, potem zgubimo s tem tudi
sam koncept ilokucije, saj se ta izkaže za nepertinentnega.
Tretja težava v zvezi s pojmom ilokucije zadeva t. i. »pogoje za njeno
uspešnost«. Najbolj uveljavljena definicija ilokucije postavi enačaj med iz-
vršitvijo ilokucijskega dejanja in izrekanjem čisto določenega stavka (iloku-
cijske formule). A že vsakdanje izkustvo po Ducrotovem mnenju kaže, da
nekatera izrekanja ilokucijske formule ne izvršijo in pogosto tudi ne name-
ravajo izvršiti ilokucijskega dejanja (takšne so denimo t. i. »neresne« rabe).
Iz tega izhaja, da je izrekanje ustrezne formule sicer nujen pogoj za izvršitev
ilokucijskega dejanja, ne pa tudi zadosten. Zato je bilo treba specificirati še
dodatne pogoje, določiti, kdo sme ilokucijska dejanja izvršiti (le govorec, ki
ima ustrezno »avtoriteto«, pravi Benveniste), in pogoje oziroma situacijo,
v kateri jih je dovoljeno izvršiti.
Toda na pogoje za uspešnost, ki so vendarle omejevalni, po Ducroto-
vem mnenju zagovornikov ilokucije ni napeljalo spoznanje, da v nekaterih
situacijah izrekanje ilokucijske formule ne izvrši ilokucijskega dejanja, am-
pak prej bojazen, da bi ga lahko izvršilo. Če namreč sestanka ne bi mo-
gel začeti kdorkoli, ampak le predsednik, potem po Ducrotu ne bi bilo tre-
ba dodati posebne omejitve, da lahko ilokucijske formule izreka le poobla-
ščeni govorec. V tej bojazni vidi Ducrot naivno vero v moč besed, ki jo poi-
menuje »realizem ilokucije«. Če je namreč po tej »realistični« koncepciji
za ilokucijo značilno prav to, da z izrekanjem ilokucijske formule izvršimo
neko transformacijo realnosti, namreč intersubjektivne situacije, v kateri je
formula izrečena, ta sprememba pa ni nič drugega kakor vpeljava določenih
obveznosti bodisi za naslovljenca bodisi za govorca, potem ta juridična moč
lahko izvira le iz same formule, iz besed, ki jih uporabljamo za izvršitev ta-
