Page 104 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 104
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Seveda pa z osnovnima topičnima shemama
T1 +P, +Q
T2 –P, –Q
analize ni mogoče prignati prav daleč. Že tako preprosta argumentativ-
na navezava kot
(14) Ne troši toliko! /sklep/ Ostal boš brez denarja. /argument/
jima namreč povzroči tako rekoč nepremostljive probleme.
Koncept toposa je zato primerneje definirati fleksibilneje, kot splo-
šno, skupno in skalarno strukturo, ki povezuje dve argumentativni le-
stvici, Q in P, osnovni topični shemi pa »razlomiti« v štiri topične forme:
T1 +Q, +P T2 +IQ, –P
–Q, –P –Q, +P
Poleg citiranih spisov smo v razpravi uporabljali:
Actes de langage et structure de la conversation (= Cahiers de linguistique
française 1), Ženeva 1980.
J.-C. Anscombre, O. Ducrot, L’Argumentation dans la langue, Bruselj
1983.
Ista, Pour soigner le minimalisme, Journal of Pragmatics 10 (1986), št. 4.
J.-C. Anscombre, De l’énonciation au lexique : mention, citativité, délocu-
tivité, Langages 20 (1985), št. 80.
P. Bange idr., Logique, argumentation, conversation, Bern 1983.
A. Berrendonner, Éléments de pragmatique linguistique, Pariz 1981.
Contemporary Philosophical Logic, ur. I. Copi, J.Gould, New York 1978.
Conversational Routine: Explorations in Standardized Communication Si-
tuations and Prepatterned Speech, ur. F. Coulmas, Haag 1981.
De la méthaphysique à la rhétorique, ur. M. Meyer, Bruselj 1986.
O. Ducrot idr., Les mots du discours, Pariz 1980.
O. Ducrot, Dire et ne pas dire, Pariz 1972.
Isti, Izrekanje in izrečeno, Ljubljana 1988.
D. Gilbert, La logique et le quotidien, Pariz 1984.
J. J. Gumperz, Discourse Strategies, Cambridge 1982.
D. A. Larochebouvy, Essais sur la conversation quotidienne, Pariz 1984.
Že ob analizi primerov (10) in (11) smo pokazali, da je argumentativna usmerjenost neke izjave tako re-
koč povsem odvisna od argumentativne spremenljivke izjave, analiza primerov (12) in (13) pa te spre-
menljivke izpostavlja prav v njihovi vrednosti spremenljivke.
Sintagmi že napol prazna in še napol polna na primer aludirata na dejavnost praznjenja, ne polnjenja. Zdaj
pa obema spremenljivkama (že, še) zamenjajmo mesto, tako da dobimo še napol prazna in že napol polna.
Zaradi zamenjave dveh neznatnih, predvsem pa leksikalno praznih spremenljivk obe na novo dobljeni
sintagmi ne le argumentirata za drugačen sklep kot pred zamenjavo, pač pa z zamenjavo argumentativ-
nih spremenljivk tudi tako rekoč preskočimo v »drug vic«: zdaj nimamo več opraviti s procesom pra-
znjenja, temveč s procesom polnjenja!
Seveda pa z osnovnima topičnima shemama
T1 +P, +Q
T2 –P, –Q
analize ni mogoče prignati prav daleč. Že tako preprosta argumentativ-
na navezava kot
(14) Ne troši toliko! /sklep/ Ostal boš brez denarja. /argument/
jima namreč povzroči tako rekoč nepremostljive probleme.
Koncept toposa je zato primerneje definirati fleksibilneje, kot splo-
šno, skupno in skalarno strukturo, ki povezuje dve argumentativni le-
stvici, Q in P, osnovni topični shemi pa »razlomiti« v štiri topične forme:
T1 +Q, +P T2 +IQ, –P
–Q, –P –Q, +P
Poleg citiranih spisov smo v razpravi uporabljali:
Actes de langage et structure de la conversation (= Cahiers de linguistique
française 1), Ženeva 1980.
J.-C. Anscombre, O. Ducrot, L’Argumentation dans la langue, Bruselj
1983.
Ista, Pour soigner le minimalisme, Journal of Pragmatics 10 (1986), št. 4.
J.-C. Anscombre, De l’énonciation au lexique : mention, citativité, délocu-
tivité, Langages 20 (1985), št. 80.
P. Bange idr., Logique, argumentation, conversation, Bern 1983.
A. Berrendonner, Éléments de pragmatique linguistique, Pariz 1981.
Contemporary Philosophical Logic, ur. I. Copi, J.Gould, New York 1978.
Conversational Routine: Explorations in Standardized Communication Si-
tuations and Prepatterned Speech, ur. F. Coulmas, Haag 1981.
De la méthaphysique à la rhétorique, ur. M. Meyer, Bruselj 1986.
O. Ducrot idr., Les mots du discours, Pariz 1980.
O. Ducrot, Dire et ne pas dire, Pariz 1972.
Isti, Izrekanje in izrečeno, Ljubljana 1988.
D. Gilbert, La logique et le quotidien, Pariz 1984.
J. J. Gumperz, Discourse Strategies, Cambridge 1982.
D. A. Larochebouvy, Essais sur la conversation quotidienne, Pariz 1984.
Že ob analizi primerov (10) in (11) smo pokazali, da je argumentativna usmerjenost neke izjave tako re-
koč povsem odvisna od argumentativne spremenljivke izjave, analiza primerov (12) in (13) pa te spre-
menljivke izpostavlja prav v njihovi vrednosti spremenljivke.
Sintagmi že napol prazna in še napol polna na primer aludirata na dejavnost praznjenja, ne polnjenja. Zdaj
pa obema spremenljivkama (že, še) zamenjajmo mesto, tako da dobimo še napol prazna in že napol polna.
Zaradi zamenjave dveh neznatnih, predvsem pa leksikalno praznih spremenljivk obe na novo dobljeni
sintagmi ne le argumentirata za drugačen sklep kot pred zamenjavo, pač pa z zamenjavo argumentativ-
nih spremenljivk tudi tako rekoč preskočimo v »drug vic«: zdaj nimamo več opraviti s procesom pra-
znjenja, temveč s procesom polnjenja!
