Page 81 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 81
Elitna množična kultura
Kar smo rekli o zakoreninjenosti meščanske kulture v Evropi, je po-
membno za razumevanje strukturiranosti mrež, ki jih pletejo festivali.
Očitno je, da so nekateri festivali na vrhu nekakšne hierarhije festivalov
in nič ne kaže, da bi svoje privilegirane položaje prepustili drugim me-
stom. Pravzaprav ne tako številna imena mest, kot so Salzburg, Benetke,
Avignon, Dubrovnik, Edinburg, Verona in ne več prav veliko drugih,
so s svojimi festivalskimi dogodki tako tesno povezana, da so festivalski
dogodki neodmisljivi deli njihovih kulturnih identitet. Če k temu pri-
štejemo velikanski pomen metropol, kot so Pariz, London in New York
na kulturnem zemljevidu sveta, se nam ne bi bilo treba truditi z dokazo-
vanjem, da gre za razporeditev glede na center in periferijo, da gre še ve-
dno za zemljevid v projekciji kolonialnega pogleda. Morda bi lahko re-
kli, da omenjena festivalska mesta, katerih kulturni kapital se kopiči vse
od zgodnje renesanse, množice ljubiteljev umetnosti in turistov prepo-
znavajo kot avtentične kraje umetnosti. Če spomnimo na Bourdieujev
namig, se nam lahko izkaže, da ta mesta s svojo renesančno zgodovino,
torej s tem, da so se proslavila v predkapitalistični dobi, iluzorično jamči-
jo za posebno vrednost in domnevno avtentičnost umetniškega sporoči-
la, ki reprezentira presežek nad vsako komercialnostjo. V naši percepciji
pa vsak kraj označuje tudi čas. Druga mesta, ki se s svojimi festivali vrisu-
jejo na kulturni zemljevid sveta, lahko samo sanjajo o podobnem statu-
su. To pa ne pomeni, da tudi druga mesta ne bi mogla imeti dovolj vzne-
mirljivih in kakovostnih festivalov na področjih zlasti takih umetnosti
kot so klasična glasba, opera, balet, gledališče, še zlasti film ipd. Toda
lahko jim je bolj ali manj jasno, da po vsej verjetnosti nikoli ne bodo mo-
gla prevzeti primata znamenitim renesančnim centrom, vsaj tako dol-
go ne dokler ne propade civilizacija, v kateri se je uzakonila zadevna hie-
rarhija. Lahko pa svoje mesto bolj vidno vrišejo na festivalski zemljevid
tako, da pristanejo na delitev dela, in da znova premislijo svoj lastni zgo-
dovinski, družbeni in kulturni kontekst preden ga ponudijo na trgu sin-
gularnih komparativnih prednosti v mednarodnih merilih.
Lokalno in globalno v Ljubljani
Ker naše srečanje poteka v Ljubljani,6 morda kot tukajšnji domo-
rodec lahko to ilustriram z lokalnimi zgledi. Prav gotovo je veliko po-
dobnih zgledov tudi v drugih deželah, ki jih je od tako imenovanega za-
hodnega sveta nekoč delila ideološka meja, ponazorjena z zgradbo, ki je
v različnih arhitekturah imela ločevalno vlogo, namreč z zidom, v da-
6 Dobršen del besedila tega poglavja je bil namreč tudi podlaga predavanju na simpoziju Evropskega
združenja festivalskih mest »Rencontres«, ki je bilo v Ljubljani konec februarja 2005.
Kar smo rekli o zakoreninjenosti meščanske kulture v Evropi, je po-
membno za razumevanje strukturiranosti mrež, ki jih pletejo festivali.
Očitno je, da so nekateri festivali na vrhu nekakšne hierarhije festivalov
in nič ne kaže, da bi svoje privilegirane položaje prepustili drugim me-
stom. Pravzaprav ne tako številna imena mest, kot so Salzburg, Benetke,
Avignon, Dubrovnik, Edinburg, Verona in ne več prav veliko drugih,
so s svojimi festivalskimi dogodki tako tesno povezana, da so festivalski
dogodki neodmisljivi deli njihovih kulturnih identitet. Če k temu pri-
štejemo velikanski pomen metropol, kot so Pariz, London in New York
na kulturnem zemljevidu sveta, se nam ne bi bilo treba truditi z dokazo-
vanjem, da gre za razporeditev glede na center in periferijo, da gre še ve-
dno za zemljevid v projekciji kolonialnega pogleda. Morda bi lahko re-
kli, da omenjena festivalska mesta, katerih kulturni kapital se kopiči vse
od zgodnje renesanse, množice ljubiteljev umetnosti in turistov prepo-
znavajo kot avtentične kraje umetnosti. Če spomnimo na Bourdieujev
namig, se nam lahko izkaže, da ta mesta s svojo renesančno zgodovino,
torej s tem, da so se proslavila v predkapitalistični dobi, iluzorično jamči-
jo za posebno vrednost in domnevno avtentičnost umetniškega sporoči-
la, ki reprezentira presežek nad vsako komercialnostjo. V naši percepciji
pa vsak kraj označuje tudi čas. Druga mesta, ki se s svojimi festivali vrisu-
jejo na kulturni zemljevid sveta, lahko samo sanjajo o podobnem statu-
su. To pa ne pomeni, da tudi druga mesta ne bi mogla imeti dovolj vzne-
mirljivih in kakovostnih festivalov na področjih zlasti takih umetnosti
kot so klasična glasba, opera, balet, gledališče, še zlasti film ipd. Toda
lahko jim je bolj ali manj jasno, da po vsej verjetnosti nikoli ne bodo mo-
gla prevzeti primata znamenitim renesančnim centrom, vsaj tako dol-
go ne dokler ne propade civilizacija, v kateri se je uzakonila zadevna hie-
rarhija. Lahko pa svoje mesto bolj vidno vrišejo na festivalski zemljevid
tako, da pristanejo na delitev dela, in da znova premislijo svoj lastni zgo-
dovinski, družbeni in kulturni kontekst preden ga ponudijo na trgu sin-
gularnih komparativnih prednosti v mednarodnih merilih.
Lokalno in globalno v Ljubljani
Ker naše srečanje poteka v Ljubljani,6 morda kot tukajšnji domo-
rodec lahko to ilustriram z lokalnimi zgledi. Prav gotovo je veliko po-
dobnih zgledov tudi v drugih deželah, ki jih je od tako imenovanega za-
hodnega sveta nekoč delila ideološka meja, ponazorjena z zgradbo, ki je
v različnih arhitekturah imela ločevalno vlogo, namreč z zidom, v da-
6 Dobršen del besedila tega poglavja je bil namreč tudi podlaga predavanju na simpoziju Evropskega
združenja festivalskih mest »Rencontres«, ki je bilo v Ljubljani konec februarja 2005.
