Page 32 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 32
isno šepavi slovenščini (seveda, le kaj bi gospodarstvo z jezikovno rabo, saj ne prina-
ša nikakršne »dodane vrednosti«), obetajo prav to: redukcijo vsega družbenega – v Izho-
diščih je to predvsem znanost, ki je v dokumentu prisotna na način neprisotnosti –, vse-
ga, kar neko družbo sploh dela za družbo, na skupni imenovalec oz. natančneje, na skupni
uravnilovalec gospodarstva. Kar ne služi neposredno gospodarstvu in kar se ne povezuje
neposredno z gospodarstvom, v »nacionalnem inovacijskem sistemu«, vsaj do leta 2020
(na to obdobje se namreč želi NRIP razpotegniti), nima kaj iskati.
Mehanika, ki jo za realizacijo teh projekcij želijo prodati Izhodišča, je supersimplifika-
cija in ultravulgarizacija sledeče vrste: »Strateški cilj je izgradnja celovitega inovacijskega
sistema s konkurenčnim gospodarstvom in vrhunsko znanostjo z namenom ustvarjanja
višje dodane vrednosti. Višja dodana vrednost omogoča trajen razvoj drugih družbenih
podsistemov (šolstvo, zdravstvo, kultura, šport, itd.), kar povratno vpliva na učinkovitejši
NIS ter tako ustvarja družbo, ki omogoča blaginjo.« Takšnim karikaturnim predstavam
družbe, ki naj bi bile značilne za diamat (stalinistično različico »marksizma-leninizma«),
so se družboslovci še pred dvajsetimi leti bridko posmehovali: družbena »baza« (ekono-
mija) naj bi determinirala »nadstavbo«, le-ta pa naj bi povratno delovala na »bazo«. No,
»v času resnih gospodarskih težav« je očitno dovoljeno seči tudi v smetnjak zgodovine,
in nekoč s posmehom zavržene odpadke predstaviti kot »vizijo in strategijo« (takšno od-
rešenjsko terminologijo namreč uporabljajo Izhodišča).
Novi parametri znanosti: podjetništvo, trg in prodaja
Kar ob odkritem hlapčevanju »podpornih sistemov« gospodarstvu v Izhodiščih naj-
prej preseneti, je samoumevno sklicevanje na »nacionalni inovacijski sistem (NIS)«. Je
»nacionalni inovacijski sistem« nekaj apodiktičnega in samo po sebi danega? V Izhodiščih
namreč ni nikjer definiran ali vsaj približno opredeljen. O inovacijah ponavadi razmišljamo
v povezavi s tehnologijo in patenti, malce težje pa si predstavljam(o) inovacije v filozofiji, an-
tropologiji ali jezikoslovju, na primer. Razen, seveda, če inovacij ni razumeti kot slehernega
novega, drugačnega pristopa k obravnavanju in razmišljanju o neki problematiki. Je to ino-
vativnost, na katero mislijo Izhodišča? Bojim se, da ne. Z »nacionalnim inovacijskim siste-
mom« namreč ekonomisti razumejo in (kumulativno) opredeljujejo podjetja, raziskovalne
inštitute, univerze, druge podporne institucije in podjetja ter državo/vlado. Takšna opre-
delitev je tako ohlapna in neartikulirana, da je NIS (lahko) vse – ali pa nič. Zato raje pobr-
skajmo, če kaj bolj določnega in razločnega najdemo v samem besedilu Izhodišč.
Za začetek lahko preberemo, da Slovenija primerjalno zaostaja po kazalcih inovativ-
nosti, učinkovitosti NIS in razvojnih politik. To bojda še zlasti velja »za področje vlaganj
ša nikakršne »dodane vrednosti«), obetajo prav to: redukcijo vsega družbenega – v Izho-
diščih je to predvsem znanost, ki je v dokumentu prisotna na način neprisotnosti –, vse-
ga, kar neko družbo sploh dela za družbo, na skupni imenovalec oz. natančneje, na skupni
uravnilovalec gospodarstva. Kar ne služi neposredno gospodarstvu in kar se ne povezuje
neposredno z gospodarstvom, v »nacionalnem inovacijskem sistemu«, vsaj do leta 2020
(na to obdobje se namreč želi NRIP razpotegniti), nima kaj iskati.
Mehanika, ki jo za realizacijo teh projekcij želijo prodati Izhodišča, je supersimplifika-
cija in ultravulgarizacija sledeče vrste: »Strateški cilj je izgradnja celovitega inovacijskega
sistema s konkurenčnim gospodarstvom in vrhunsko znanostjo z namenom ustvarjanja
višje dodane vrednosti. Višja dodana vrednost omogoča trajen razvoj drugih družbenih
podsistemov (šolstvo, zdravstvo, kultura, šport, itd.), kar povratno vpliva na učinkovitejši
NIS ter tako ustvarja družbo, ki omogoča blaginjo.« Takšnim karikaturnim predstavam
družbe, ki naj bi bile značilne za diamat (stalinistično različico »marksizma-leninizma«),
so se družboslovci še pred dvajsetimi leti bridko posmehovali: družbena »baza« (ekono-
mija) naj bi determinirala »nadstavbo«, le-ta pa naj bi povratno delovala na »bazo«. No,
»v času resnih gospodarskih težav« je očitno dovoljeno seči tudi v smetnjak zgodovine,
in nekoč s posmehom zavržene odpadke predstaviti kot »vizijo in strategijo« (takšno od-
rešenjsko terminologijo namreč uporabljajo Izhodišča).
Novi parametri znanosti: podjetništvo, trg in prodaja
Kar ob odkritem hlapčevanju »podpornih sistemov« gospodarstvu v Izhodiščih naj-
prej preseneti, je samoumevno sklicevanje na »nacionalni inovacijski sistem (NIS)«. Je
»nacionalni inovacijski sistem« nekaj apodiktičnega in samo po sebi danega? V Izhodiščih
namreč ni nikjer definiran ali vsaj približno opredeljen. O inovacijah ponavadi razmišljamo
v povezavi s tehnologijo in patenti, malce težje pa si predstavljam(o) inovacije v filozofiji, an-
tropologiji ali jezikoslovju, na primer. Razen, seveda, če inovacij ni razumeti kot slehernega
novega, drugačnega pristopa k obravnavanju in razmišljanju o neki problematiki. Je to ino-
vativnost, na katero mislijo Izhodišča? Bojim se, da ne. Z »nacionalnim inovacijskim siste-
mom« namreč ekonomisti razumejo in (kumulativno) opredeljujejo podjetja, raziskovalne
inštitute, univerze, druge podporne institucije in podjetja ter državo/vlado. Takšna opre-
delitev je tako ohlapna in neartikulirana, da je NIS (lahko) vse – ali pa nič. Zato raje pobr-
skajmo, če kaj bolj določnega in razločnega najdemo v samem besedilu Izhodišč.
Za začetek lahko preberemo, da Slovenija primerjalno zaostaja po kazalcih inovativ-
nosti, učinkovitosti NIS in razvojnih politik. To bojda še zlasti velja »za področje vlaganj
