Page 27 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 27
j so samo pospešile proizvodnjo fiktivnega kapitala, okrepile nadzor nad ljudmi, vpe-
ljale nove oblike prisvajanja in privatizacije (pravice intelektualne lastnine in podobni na-
čini »ograjevanja« novih »gmajn«).
Tehnologije resda nastajajo iz znanstvenih odkritij, a o njihovi vpeljavi in rabi se od-
loča v družbenih bojih.
Razvoj v nerazvitost
Videti je, da se je Svet v bojih okoli tehnologij že odločil: iznajdbe tehnologij in nji-
hovo rabo je podredil polperifernemu kapitalističnemu gospodarstvu. S to izrecno odlo-
čitvijo je Svet še zaostril tiho vnaprejšnjo odločitev, s katero je iz državne politike izklju-
čil znanost. V državnih politikah je nasploh zaznati nemo nepopustljivo prizadevanje, da
bi tukajšnjo znanost omejili na uporabnost, jo podvrgli praktičnim in ideološkim zahte-
vam kapitala, ji onemogočili, da bi razvila svojo znanstveno problematiko. Javna agencija
za raziskovalno dejavnost, denimo, na razne načine (z merili, tematikami) potiska tukaj-
šnje znanstvene prakse v neokolonialno odvisnost od evro-atlantskega kapitala in njego-
vih ideoloških aparatov, onemogoča jim, da bi se razvijale po svojih logikah in na podla-
gi svojih številnih imenitnih tradicij. Učinek sistematičnega pritiska državnih aparatov je,
da tukajšnje znanstvene prakse postajajo vse bolj dezartikulirane, če uporabimo izraz, ki
ga je za odvisna periferna gospodarstva vpeljal Samir Amin. To pomeni, da se znanstvene
prakse ne povezujejo druga z drugo ne s svojim okoljem in se ne navezujejo na svojo tradi-
cijo, temveč da jim razvoj diktira njihova odvisnost od dominantnih praks v središčih in-
stitucionalne in politične moči. Na primer: družboslovci in humanisti nabirajo podatke
o tukajšnjih gospodarskih, kulturnih in političnih procesih, dominantni (»evro-atlant-
ski«) ideološki aparati pa iz teh podatkov naredijo sintezo in nam povedo, da se moramo
še bolj potruditi, če se hočemo pridružiti omikanemu svetu. Tako so nam politiki prika-
zali pridružitev Slovenije OECD: zdaj bomo lahko uporabljali njihove »analize« – nji-
hove »analize« pa zahtevajo uničenje socialne države, liberalno revščino in podreditev
transnacionalnemu kapitalu. Temu v oporo se je ARRS odločil, da bo od dela tukajšnjih
družboslovk in družboslovcev upošteval samo hlapčevsko nabiranje podatkov za imperi-
alne analize in tranzicijske sinteze.
Izhodišča, ki jih ponuja Svet, uveljavljajo isti politični program z drugačnimi sred-
stvi. ARRS podreja znanstvene prakse ideološkim aparatom transnacionalnega kapita-
la, Svet pa jih hoče spremeniti v tehnološki servis gospodarstva, odvisnega od transnacio-
nalnih monopolistov in kvazi-monopolistov. Pri šivanju avtomobilskih prevlek za Volks-
wagen ali konfekcije za Boss ni veliko prostora za kakšne tehnološke podvige. Organizaci-
ljale nove oblike prisvajanja in privatizacije (pravice intelektualne lastnine in podobni na-
čini »ograjevanja« novih »gmajn«).
Tehnologije resda nastajajo iz znanstvenih odkritij, a o njihovi vpeljavi in rabi se od-
loča v družbenih bojih.
Razvoj v nerazvitost
Videti je, da se je Svet v bojih okoli tehnologij že odločil: iznajdbe tehnologij in nji-
hovo rabo je podredil polperifernemu kapitalističnemu gospodarstvu. S to izrecno odlo-
čitvijo je Svet še zaostril tiho vnaprejšnjo odločitev, s katero je iz državne politike izklju-
čil znanost. V državnih politikah je nasploh zaznati nemo nepopustljivo prizadevanje, da
bi tukajšnjo znanost omejili na uporabnost, jo podvrgli praktičnim in ideološkim zahte-
vam kapitala, ji onemogočili, da bi razvila svojo znanstveno problematiko. Javna agencija
za raziskovalno dejavnost, denimo, na razne načine (z merili, tematikami) potiska tukaj-
šnje znanstvene prakse v neokolonialno odvisnost od evro-atlantskega kapitala in njego-
vih ideoloških aparatov, onemogoča jim, da bi se razvijale po svojih logikah in na podla-
gi svojih številnih imenitnih tradicij. Učinek sistematičnega pritiska državnih aparatov je,
da tukajšnje znanstvene prakse postajajo vse bolj dezartikulirane, če uporabimo izraz, ki
ga je za odvisna periferna gospodarstva vpeljal Samir Amin. To pomeni, da se znanstvene
prakse ne povezujejo druga z drugo ne s svojim okoljem in se ne navezujejo na svojo tradi-
cijo, temveč da jim razvoj diktira njihova odvisnost od dominantnih praks v središčih in-
stitucionalne in politične moči. Na primer: družboslovci in humanisti nabirajo podatke
o tukajšnjih gospodarskih, kulturnih in političnih procesih, dominantni (»evro-atlant-
ski«) ideološki aparati pa iz teh podatkov naredijo sintezo in nam povedo, da se moramo
še bolj potruditi, če se hočemo pridružiti omikanemu svetu. Tako so nam politiki prika-
zali pridružitev Slovenije OECD: zdaj bomo lahko uporabljali njihove »analize« – nji-
hove »analize« pa zahtevajo uničenje socialne države, liberalno revščino in podreditev
transnacionalnemu kapitalu. Temu v oporo se je ARRS odločil, da bo od dela tukajšnjih
družboslovk in družboslovcev upošteval samo hlapčevsko nabiranje podatkov za imperi-
alne analize in tranzicijske sinteze.
Izhodišča, ki jih ponuja Svet, uveljavljajo isti politični program z drugačnimi sred-
stvi. ARRS podreja znanstvene prakse ideološkim aparatom transnacionalnega kapita-
la, Svet pa jih hoče spremeniti v tehnološki servis gospodarstva, odvisnega od transnacio-
nalnih monopolistov in kvazi-monopolistov. Pri šivanju avtomobilskih prevlek za Volks-
wagen ali konfekcije za Boss ni veliko prostora za kakšne tehnološke podvige. Organizaci-
