Page 29 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 29
ara z eno izjemo. Svet za znanost in tehnologijo ne ve prav dobro, kaj bi s humanisti-
ko in družboslovjem, saj meni, da »nista neposredno povezana s tehnološkimi invencija-
mi in inovacijami«. Vseeno Svet pravilno ugotavlja, da sta humanistika in družboslovje
»ključnega pomena za krepitev družbene kohezivnosti«. Prav družbo, ki jo njeni delovni
procesi razkrajajo, namesto da bi jo povezovali, je treba držati skupaj z raznimi ideološki-
mi utvarami. Svet namenja družboslovju in humanistiki, da bosta proizvajala ideologije in
za silo tiščala skupaj okolje, ki ga razbijajo kapitalski procesi.
Tržna dogma
A če bodo znanosti izdelovale ideologijo za povezovanje razkrojene družbe, kaj bo
povezovalo znanstvene producente same? Svet odgovarja takole: »Nujna je sprememba v
nadzoru, vodenju in organizaciji poslovanja ter izključitev razvojno-raziskovalno-inova-
cijskih dejavnosti iz sedaj veljavnega zakona o javnih uslužbencih.« Če prav razumem: v
znanstvene ustanove je treba vpeljati korporativno upravljanje. Ne smemo jih več organi-
zirati kot ustanove, ki delujejo v znanstveni skupnosti – temveč jih je menda »nujno« ure-
diti po zgledu podjetij, ki delujejo na trgu. To se pravi: avtoritarna hierarhija, tekmoval-
nost, nezaupanje in sovraštvo med zaposlenimi, tajne pogodbe in čim več prekarnosti. V
sedanjih znanstvenih in visokošolskih ustanovah se je vsega tega nabralo že obilo in pre-
več. Znanost in univerza potrebujeta natančno nasprotno: sodelovanje, tovarištvo, soli-
darnost, stalnost. Prenos organizacije tržnih dejavnikov na netržna področja je dogma ne-
oliberalizma. Dogma pa je smrt za znanost.
Politični sklep
Če hočemo priti do smiselne državne politike za znanost, moramo obrniti načela, iz
katerih izhajajo Svetova Izhodišča: ne izključiti znanosti v korist tehnologije, temveč razvi-
jati znanost zaradi njenih splošnih učinkov in za podlago tehnologijam; ne podrediti zna-
nosti gospodarstvu, temveč z znanostjo usmerjati produkcijske procese; ne uvajati asocial-
nih upravnih metod v znanost, temveč gojiti solidarnost, sodelovanje, javen dialog.
ko in družboslovjem, saj meni, da »nista neposredno povezana s tehnološkimi invencija-
mi in inovacijami«. Vseeno Svet pravilno ugotavlja, da sta humanistika in družboslovje
»ključnega pomena za krepitev družbene kohezivnosti«. Prav družbo, ki jo njeni delovni
procesi razkrajajo, namesto da bi jo povezovali, je treba držati skupaj z raznimi ideološki-
mi utvarami. Svet namenja družboslovju in humanistiki, da bosta proizvajala ideologije in
za silo tiščala skupaj okolje, ki ga razbijajo kapitalski procesi.
Tržna dogma
A če bodo znanosti izdelovale ideologijo za povezovanje razkrojene družbe, kaj bo
povezovalo znanstvene producente same? Svet odgovarja takole: »Nujna je sprememba v
nadzoru, vodenju in organizaciji poslovanja ter izključitev razvojno-raziskovalno-inova-
cijskih dejavnosti iz sedaj veljavnega zakona o javnih uslužbencih.« Če prav razumem: v
znanstvene ustanove je treba vpeljati korporativno upravljanje. Ne smemo jih več organi-
zirati kot ustanove, ki delujejo v znanstveni skupnosti – temveč jih je menda »nujno« ure-
diti po zgledu podjetij, ki delujejo na trgu. To se pravi: avtoritarna hierarhija, tekmoval-
nost, nezaupanje in sovraštvo med zaposlenimi, tajne pogodbe in čim več prekarnosti. V
sedanjih znanstvenih in visokošolskih ustanovah se je vsega tega nabralo že obilo in pre-
več. Znanost in univerza potrebujeta natančno nasprotno: sodelovanje, tovarištvo, soli-
darnost, stalnost. Prenos organizacije tržnih dejavnikov na netržna področja je dogma ne-
oliberalizma. Dogma pa je smrt za znanost.
Politični sklep
Če hočemo priti do smiselne državne politike za znanost, moramo obrniti načela, iz
katerih izhajajo Svetova Izhodišča: ne izključiti znanosti v korist tehnologije, temveč razvi-
jati znanost zaradi njenih splošnih učinkov in za podlago tehnologijam; ne podrediti zna-
nosti gospodarstvu, temveč z znanostjo usmerjati produkcijske procese; ne uvajati asocial-
nih upravnih metod v znanost, temveč gojiti solidarnost, sodelovanje, javen dialog.
