Page 28 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 28
dela, delovne postopke ipd. je seveda mogoče izboljševati – a te izboljšave lahko pridejo
neposredno od delavk in delavcev, če jih k temu ustrezno spodbudijo. Tamkajšnji lastni-
ki so se bolj posvečali osebnemu pridobitništvu, kakor da bi pospeševali donosnost kapi-
tala. Domnevati je mogoče, da tukajšnji lastniki kapitala in njihovi menedžerji v velikem
deležu niso pravi agentje kapitalskega procesa, temveč le provincialni roparji: prežijo ob
toku presežne vrednosti, ki se preliva v središča, in si grabijo svoj delež. Takim ne gre zau-
pati usode znanosti.
Služnostna znanost za odvisno gospodarstvo
Te vrste produkcijski procesi povzročajo vrsto težav, ki so značilne za odvisna podro-
čja v svetovnem kapitalizmu.
Odvisni proizvajalci prodajajo le enemu odjemalcu ali le majhnemu številu podobnih
kupcev, ki jih lahko izsiljujejo. Kupci nenehno pritiskajo, naj se nižajo mezde in manjšajo
davki in prispevki – se pravi, naj se znižuje splošna življenjska raven in uničuje socialna dr-
žava. Vladajoči razredi v takih deželah postanejo biriči transnacionalnega kapitala, druž-
bene napetosti in konflikti se vse bolj zaostrujejo.
Nadaljnja težava je, da so odvisni produkcijski procesi odrezani od zasnove produktov
in od njihove socializacije na trgu. S tem so odrezani od tistih delov produkcijske verige,
kjer se dosegajo največji dobički. Preostanejo jim izvedbene dejavnosti, kjer lahko ustvarja-
jo le majhne dobičke v odnosih, kjer sami ne morejo določati cene svojih izdelkov. Njihov
obstoj je ves čas negotov: monopolni kupec lahko kadarkoli vpelje kakšno večjo tehnolo-
ško spremembo ali zamenja končni proizvod – in s tem naredi odvisni produkcijski proces
za »zastarel« ter preneha kupovati njegov delni izdelek. Lahko pa razmere na trgu prisi-
lijo monopolnega kupca, da zmanjša ali ukine ponudbo – in podizvajalec nima več komu
prodajati. V odvisnih produkcijskih procesih so možnosti za tehnološke inovacije omeje-
ne in so druga z drugo niso povezane, so dezartikulirane.
Prav ta razdrobljenost razžira okolja, kjer potekajo odvisni produkcijski procesi. Ker so
integrirani s središči, se ne morejo integrirati drug z drugim. Ne morejo se povezati v smi-
selno gospodarsko celoto. V perifernem položaju zato ni mogoče govoriti o »gospodar-
stvu«, kakor piše v dokumentu Sveta za znanost in tehnologijo. To je le kopica produkcij-
skih procesov, ki svoj smisel dobivajo od zunaj, iz odvisnosti od središča, drug z drugim
pa niso povezani. Če visoko šolstvo podredimo takemu »gospodarstvu«, bo en študijski
program služil Mercedesu, drugi Renaultu in tretji Novartisu: a izobraževal bo delavke in
delavce na izvedbenih ravneh, ne znanstvenic in znanstvenikov. Kaj dosti znanosti tu ne
bo treba, preselila se bo v središča.
neposredno od delavk in delavcev, če jih k temu ustrezno spodbudijo. Tamkajšnji lastni-
ki so se bolj posvečali osebnemu pridobitništvu, kakor da bi pospeševali donosnost kapi-
tala. Domnevati je mogoče, da tukajšnji lastniki kapitala in njihovi menedžerji v velikem
deležu niso pravi agentje kapitalskega procesa, temveč le provincialni roparji: prežijo ob
toku presežne vrednosti, ki se preliva v središča, in si grabijo svoj delež. Takim ne gre zau-
pati usode znanosti.
Služnostna znanost za odvisno gospodarstvo
Te vrste produkcijski procesi povzročajo vrsto težav, ki so značilne za odvisna podro-
čja v svetovnem kapitalizmu.
Odvisni proizvajalci prodajajo le enemu odjemalcu ali le majhnemu številu podobnih
kupcev, ki jih lahko izsiljujejo. Kupci nenehno pritiskajo, naj se nižajo mezde in manjšajo
davki in prispevki – se pravi, naj se znižuje splošna življenjska raven in uničuje socialna dr-
žava. Vladajoči razredi v takih deželah postanejo biriči transnacionalnega kapitala, druž-
bene napetosti in konflikti se vse bolj zaostrujejo.
Nadaljnja težava je, da so odvisni produkcijski procesi odrezani od zasnove produktov
in od njihove socializacije na trgu. S tem so odrezani od tistih delov produkcijske verige,
kjer se dosegajo največji dobički. Preostanejo jim izvedbene dejavnosti, kjer lahko ustvarja-
jo le majhne dobičke v odnosih, kjer sami ne morejo določati cene svojih izdelkov. Njihov
obstoj je ves čas negotov: monopolni kupec lahko kadarkoli vpelje kakšno večjo tehnolo-
ško spremembo ali zamenja končni proizvod – in s tem naredi odvisni produkcijski proces
za »zastarel« ter preneha kupovati njegov delni izdelek. Lahko pa razmere na trgu prisi-
lijo monopolnega kupca, da zmanjša ali ukine ponudbo – in podizvajalec nima več komu
prodajati. V odvisnih produkcijskih procesih so možnosti za tehnološke inovacije omeje-
ne in so druga z drugo niso povezane, so dezartikulirane.
Prav ta razdrobljenost razžira okolja, kjer potekajo odvisni produkcijski procesi. Ker so
integrirani s središči, se ne morejo integrirati drug z drugim. Ne morejo se povezati v smi-
selno gospodarsko celoto. V perifernem položaju zato ni mogoče govoriti o »gospodar-
stvu«, kakor piše v dokumentu Sveta za znanost in tehnologijo. To je le kopica produkcij-
skih procesov, ki svoj smisel dobivajo od zunaj, iz odvisnosti od središča, drug z drugim
pa niso povezani. Če visoko šolstvo podredimo takemu »gospodarstvu«, bo en študijski
program služil Mercedesu, drugi Renaultu in tretji Novartisu: a izobraževal bo delavke in
delavce na izvedbenih ravneh, ne znanstvenic in znanstvenikov. Kaj dosti znanosti tu ne
bo treba, preselila se bo v središča.
