Page 34 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 34
tehnološke inovacije, z uvajanjem novih poslovnih modelov? Vede, ki spadajo v okvir
družboslovja in humanistike, imajo svoje lastne epistemološke temelje in sebi lastne (ima-
nentne) cilje, in niso naključne dekle podjetništva in trženja, za kar bi jih hoteli narediti
avtorji in avtorice Izhodišč. Temeljna naloga družboslovja in humanistike je prav nepresta-
na refleksija, premislek, kritika in osvetlitev diahronih in sinhronih pogojev družbenih fe-
nomenov, ne pa servilna asistenca pri »uvajanju novih poslovnih pobud«. Naloga druž-
boslovja in humanistike je, nasprotno, reflektiranje pogojev (možnosti) tovrstnega »uva-
janja novih poslovnih pobud« in nasilno-samovoljnega novačenje družboslovnega in hu-
manističnega za tovrstne dnevno-politične rabote. Politično prisvajanje (pa četudi se temu
ponavadi in že kar po inerciji pravi »znanstvena politika«) družboslovja in humanistike
za »uvajanje novih poslovnih pobud« pomeni degradacijo, izničenje in odpravo družbo-
slovja in humanistike kot takih, kot znanstvenih področij, ki sta – s kritično refleksijo –
omogočili, utemeljili in osmislili človeško družbo (njeno zgodovino in njeno sodobnost).
In kako naj bi umetnost sodelovala pri »uvajanju novih poslovnih modelov«? Z upo-
dabljanjem uspešnih podjetnikov? Prikazovanjem novih proizvodov in proizvodnega pro-
cesa? S pisanjem romanov o kompleksnosti in težavnosti poslovnih odločitev? O tegobah
in težavah poslovnega sveta? S simfoničnimi pesnitvami o »kulturi patentiranja«? Mor-
da res, veliko bolj verjetno pa je, da so se družboslovje, humanistika in umetnost v tej iz-
hodiščni krpariji znašli »za povrh«, zato pač, da se zoprni posamezniki (moje in še kakšne
vrste) ne bi nergavo pritoževali nad neupravičenim izključevanjem.
Takšen sklep je namreč mogoče potegniti iz nadaljevanja Izhodišč, ki razpravljajo o
tem, kako vzpostaviti »spodbudno okolje za inventivnost, inovativnost, podjetništvo in
prenos znanja v proizvode in storitve z visoko dodano vrednostjo« oz. »za nastajanje in
rast novih tehnoloških in drugih podjetij«. No, in kako doseči ta cilj?
Preprosto, z ureditvijo »ustreznih pravnih podlag, ki omogočajo in spodbujajo avto-
nomijo raziskovalnega dela (priznam, da tega ne razumem: kaj raziskovalno delo – če je res
raziskovalno – ni že po definiciji avtonomno?), prožnost delovne zakonodaje za zaposlo-
vanje domačih in tujih raziskovalcev, ustanavljanje odcepljenih (spin-off ) podjetij in me-
šanih poslovnih modelov (javno-zasebno partnerstvo), z davčno-finančno zakonodajo in
investicijsko politiko državnega/zasebnega kapitala za pospešitev nastajanja novih podje-
tij…« S spodbujanjem »‘kulture patentiranja’ preko premišljene patentne politike…« S
povečevanjem »privlačnosti za domača in tuja vlaganja v razvoj novih visokotehnoloških
produktov in storitev v perspektivnih obstoječih in novih podjetjih…« Z izboljšanjem
»sistema podpore novim podjetjem v začetnih fazah razvoja…«
družboslovja in humanistike, imajo svoje lastne epistemološke temelje in sebi lastne (ima-
nentne) cilje, in niso naključne dekle podjetništva in trženja, za kar bi jih hoteli narediti
avtorji in avtorice Izhodišč. Temeljna naloga družboslovja in humanistike je prav nepresta-
na refleksija, premislek, kritika in osvetlitev diahronih in sinhronih pogojev družbenih fe-
nomenov, ne pa servilna asistenca pri »uvajanju novih poslovnih pobud«. Naloga druž-
boslovja in humanistike je, nasprotno, reflektiranje pogojev (možnosti) tovrstnega »uva-
janja novih poslovnih pobud« in nasilno-samovoljnega novačenje družboslovnega in hu-
manističnega za tovrstne dnevno-politične rabote. Politično prisvajanje (pa četudi se temu
ponavadi in že kar po inerciji pravi »znanstvena politika«) družboslovja in humanistike
za »uvajanje novih poslovnih pobud« pomeni degradacijo, izničenje in odpravo družbo-
slovja in humanistike kot takih, kot znanstvenih področij, ki sta – s kritično refleksijo –
omogočili, utemeljili in osmislili človeško družbo (njeno zgodovino in njeno sodobnost).
In kako naj bi umetnost sodelovala pri »uvajanju novih poslovnih modelov«? Z upo-
dabljanjem uspešnih podjetnikov? Prikazovanjem novih proizvodov in proizvodnega pro-
cesa? S pisanjem romanov o kompleksnosti in težavnosti poslovnih odločitev? O tegobah
in težavah poslovnega sveta? S simfoničnimi pesnitvami o »kulturi patentiranja«? Mor-
da res, veliko bolj verjetno pa je, da so se družboslovje, humanistika in umetnost v tej iz-
hodiščni krpariji znašli »za povrh«, zato pač, da se zoprni posamezniki (moje in še kakšne
vrste) ne bi nergavo pritoževali nad neupravičenim izključevanjem.
Takšen sklep je namreč mogoče potegniti iz nadaljevanja Izhodišč, ki razpravljajo o
tem, kako vzpostaviti »spodbudno okolje za inventivnost, inovativnost, podjetništvo in
prenos znanja v proizvode in storitve z visoko dodano vrednostjo« oz. »za nastajanje in
rast novih tehnoloških in drugih podjetij«. No, in kako doseči ta cilj?
Preprosto, z ureditvijo »ustreznih pravnih podlag, ki omogočajo in spodbujajo avto-
nomijo raziskovalnega dela (priznam, da tega ne razumem: kaj raziskovalno delo – če je res
raziskovalno – ni že po definiciji avtonomno?), prožnost delovne zakonodaje za zaposlo-
vanje domačih in tujih raziskovalcev, ustanavljanje odcepljenih (spin-off ) podjetij in me-
šanih poslovnih modelov (javno-zasebno partnerstvo), z davčno-finančno zakonodajo in
investicijsko politiko državnega/zasebnega kapitala za pospešitev nastajanja novih podje-
tij…« S spodbujanjem »‘kulture patentiranja’ preko premišljene patentne politike…« S
povečevanjem »privlačnosti za domača in tuja vlaganja v razvoj novih visokotehnoloških
produktov in storitev v perspektivnih obstoječih in novih podjetjih…« Z izboljšanjem
»sistema podpore novim podjetjem v začetnih fazah razvoja…«
