Page 294 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 294
arnah sama izdeluje te izdelke in jih po še nižji ceni izva-
ža v Evropo. Evropska podjetja ne morejo zdržati konkuren-
ce in imajo zdaj na voljo samo dve možnosti – da bodisi zni-
žajo svoje standarde spoštovanja delavskih pravic in nasploh
človekovih prvic in postanejo s tem konkurenčni s Kitajsko
bodisi evropski trg zaprejo pred kitajskimi izdelki. Ne ene-
ga ne drugega pravzaprav ni mogoče narediti. Če evropska
industrija ne bi naredila tega, kar je, bi obstajala druga op-
cija – da Evropa prepove uvoz izdelkov, ki niso bili proizve-
deni v skladu z evropskimi standardi, brez izkoriščanja. To
bi sicer zmanjšalo zaslužek, a bi zaslužek še vedno bil.« Na
naše vprašanje, ali meni, da Evropa še vedno lahko popravi
storjeno napako, je naš prvi akademik, strokovnjak za vpra-
šanja etike in človekovih pravic, dejal, da bo to sicer zelo tež-
ko, da pa bi morala Evropa strateški razmislek o tem opra-
viti še prej, preden bosta Kitajska in Indija dokončno zavze-
li njene trge.
Ali torej ves trud, da se slovenskim inženirjem vrne
ugled, prihaja prepozno in bodo naši tehniški diplomanti
čez nekaj let lahko samo še prodajali to, kar bodo ustvari-
li inženirji na drugem koncu sveta? Na srečo je tak scena-
rij vendar preveč črn. Vse dosedanje krizne izkušnje kažejo,
da jih skoraj zanesljivo preživijo ali pa se v težavah celo okre-
pijo razvojno naravnana podjetja z inovativnimi izdelki in
storitvami ter odličnimi tehniškimi in drugimi strokovnja-
ki – zlahka pa propadejo tista podjetja, ki še vedno ne vlaga-
jo dovolj v razvoj. A seveda se zdi precej verjetno, da bi lah-
ko sedanja zavzetost naše politike in strokovne javnosti, da
se spodbudi tehnološki razvoj, pred desetimi leti dala veliko
bolj opazne in tudi hitrejše rezultate. Toda očitno je železno
pravilo, da mora iti kakemu področju najprej zelo slabo, da
se lahko tam kaj spremeni na bolje. Pa še tedaj gredo stvari
na bolje postopoma in samo ponekod.
ža v Evropo. Evropska podjetja ne morejo zdržati konkuren-
ce in imajo zdaj na voljo samo dve možnosti – da bodisi zni-
žajo svoje standarde spoštovanja delavskih pravic in nasploh
človekovih prvic in postanejo s tem konkurenčni s Kitajsko
bodisi evropski trg zaprejo pred kitajskimi izdelki. Ne ene-
ga ne drugega pravzaprav ni mogoče narediti. Če evropska
industrija ne bi naredila tega, kar je, bi obstajala druga op-
cija – da Evropa prepove uvoz izdelkov, ki niso bili proizve-
deni v skladu z evropskimi standardi, brez izkoriščanja. To
bi sicer zmanjšalo zaslužek, a bi zaslužek še vedno bil.« Na
naše vprašanje, ali meni, da Evropa še vedno lahko popravi
storjeno napako, je naš prvi akademik, strokovnjak za vpra-
šanja etike in človekovih pravic, dejal, da bo to sicer zelo tež-
ko, da pa bi morala Evropa strateški razmislek o tem opra-
viti še prej, preden bosta Kitajska in Indija dokončno zavze-
li njene trge.
Ali torej ves trud, da se slovenskim inženirjem vrne
ugled, prihaja prepozno in bodo naši tehniški diplomanti
čez nekaj let lahko samo še prodajali to, kar bodo ustvari-
li inženirji na drugem koncu sveta? Na srečo je tak scena-
rij vendar preveč črn. Vse dosedanje krizne izkušnje kažejo,
da jih skoraj zanesljivo preživijo ali pa se v težavah celo okre-
pijo razvojno naravnana podjetja z inovativnimi izdelki in
storitvami ter odličnimi tehniškimi in drugimi strokovnja-
ki – zlahka pa propadejo tista podjetja, ki še vedno ne vlaga-
jo dovolj v razvoj. A seveda se zdi precej verjetno, da bi lah-
ko sedanja zavzetost naše politike in strokovne javnosti, da
se spodbudi tehnološki razvoj, pred desetimi leti dala veliko
bolj opazne in tudi hitrejše rezultate. Toda očitno je železno
pravilo, da mora iti kakemu področju najprej zelo slabo, da
se lahko tam kaj spremeni na bolje. Pa še tedaj gredo stvari
na bolje postopoma in samo ponekod.
