Page 293 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 293
bomo zagotovili profesorje z odličnim didaktičnim in
strokovnim znanjem, z njimi bodo šole še boljše, dobre šole
pa prej ali slej privabijo tudi dobre učence,« načrtuje Du-
hovnik.
Za zdaj v naših devetletkah in srednjih šolah na tem po-
dročju še nič ne kaže na sistemske spremembe. Še dobro, da
na vseh šolskih ravneh obstajajo posamezniki, ki samoini-
ciativno spodbujajo tehniško ustvarjalnost in inovativnost.
Bo vlada tudi šolske spremembe vključila v svoj projekt ra-
zvoja inovativne družbe? Res je, da to deluje bolj dolgoroč-
no, ampak pri takih naložbah vsaj ni mogoče zgrešiti cilja.
Liberalna ekonomija ne razume kitajske
filozofije in vrednot
Toda tudi če optimistično verjamemo vsem domačim
vladnim in drugim dobrim nameram o spodbujanju teh-
nološkega razvoja, moramo, žal, upoštevati globalne razme-
re. Kitajska in še katera druga azijska država prevzemajo vse
večji delež svetovne industrijske proizvodnje, in to ne zgolj
proizvodni del, temveč tudi inovacije in tehnološki razvoj.
Kaj je odločilno pripomoglo h kitajskemu tehnološke-
mu preboju? Naj citiramo predsednika SAZU, akad. prof.
dr. Jožeta Trontlja, ki je nedavno v pogovoru za Delo de-
jal, da se moramo Evropejci po eni strani zavedati kitajskih
razsežnosti – na primer dejstva, da Slovenija vsako leto dobi
okrog tisoč novih inženirjev, Kitajska pa okrog milijon –,
po drugi strani pa tudi spoznati, da Evropa do Kitajske ni
vodila prave politike. »Prva stvar, ki je bila nedvomno slaba,
je bila selitev evropskih podjetij na Kitajsko. Računali so, da
bodo kitajsko delovno silo lahko trajno plačali tako bedno,
kot jo plačujejo Kitajci, s tem pa močno povečali tudi svoj
zaslužek. Tako je šlo nekaj časa, nato pa se je ta politika ma-
ščevala. Liberalna ekonomija preprosto ni upoštevala kitaj-
ske filozofije, razmišljanja in vrednot. Zdaj Kitajska v svojih
strokovnim znanjem, z njimi bodo šole še boljše, dobre šole
pa prej ali slej privabijo tudi dobre učence,« načrtuje Du-
hovnik.
Za zdaj v naših devetletkah in srednjih šolah na tem po-
dročju še nič ne kaže na sistemske spremembe. Še dobro, da
na vseh šolskih ravneh obstajajo posamezniki, ki samoini-
ciativno spodbujajo tehniško ustvarjalnost in inovativnost.
Bo vlada tudi šolske spremembe vključila v svoj projekt ra-
zvoja inovativne družbe? Res je, da to deluje bolj dolgoroč-
no, ampak pri takih naložbah vsaj ni mogoče zgrešiti cilja.
Liberalna ekonomija ne razume kitajske
filozofije in vrednot
Toda tudi če optimistično verjamemo vsem domačim
vladnim in drugim dobrim nameram o spodbujanju teh-
nološkega razvoja, moramo, žal, upoštevati globalne razme-
re. Kitajska in še katera druga azijska država prevzemajo vse
večji delež svetovne industrijske proizvodnje, in to ne zgolj
proizvodni del, temveč tudi inovacije in tehnološki razvoj.
Kaj je odločilno pripomoglo h kitajskemu tehnološke-
mu preboju? Naj citiramo predsednika SAZU, akad. prof.
dr. Jožeta Trontlja, ki je nedavno v pogovoru za Delo de-
jal, da se moramo Evropejci po eni strani zavedati kitajskih
razsežnosti – na primer dejstva, da Slovenija vsako leto dobi
okrog tisoč novih inženirjev, Kitajska pa okrog milijon –,
po drugi strani pa tudi spoznati, da Evropa do Kitajske ni
vodila prave politike. »Prva stvar, ki je bila nedvomno slaba,
je bila selitev evropskih podjetij na Kitajsko. Računali so, da
bodo kitajsko delovno silo lahko trajno plačali tako bedno,
kot jo plačujejo Kitajci, s tem pa močno povečali tudi svoj
zaslužek. Tako je šlo nekaj časa, nato pa se je ta politika ma-
ščevala. Liberalna ekonomija preprosto ni upoštevala kitaj-
ske filozofije, razmišljanja in vrednot. Zdaj Kitajska v svojih
