Page 124 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 124
lne in relevantne in so služile kot vodilo pri reorganizaciji univerz v osemdesetih in de-
vetdesetih, ter, z določenim časovnim zamikom, v zadnjih desetih letih tudi v Sloveniji.
Današnji neoliberalni kritiki in komentatorji NPVŠ in RISS, ki prihajajo predvsem
z zasebnih, pravno in uporabno-družboslovnih fakultet, vladi očitajo, da v procesu priva-
tizacije, decentralizacije, deregulacije in liberalizacije visokega šolstva ne gre dovolj daleč
in v dokumentih celo razberejo nevarnost ponovne etatizacije ter centralizacije visokega
šolstva, čemur ugovarjajo z legalističnim argumentom o pravni enakosti javnih in zaseb-
nih visokošolskih zavodov. Čeprav se strinjajo z nujo večjega povezovanja visokošolskega
prostora z gospodarstvom in z avtorji dokumenta delijo skupen neoliberalni intelektualni
horizont, dokumentoma očitajo hipokrizijo oziroma figo v žepu, češ da poskušajo uničiti
cvetoče slovensko zasebno visoko šolstvo in to polje spet podrediti diktatu države.
Žlahtni humanizem
Ta tip komentarjev, katerega avtorji so posamezni univerzitetni profesorji, je edini, ki je
kritičen do osnovne ideološke orientacije obeh dokumentov in ki ne pristaja brezpogojno
ne na družbo znanja ne na nujnost boljšega povezovanja med univerzo in gospodarstvom.
A na žalost ta kritika ni ne sistemska ne zgodovinska, temveč moralistična in temelji na ahi-
storični ideji občečloveških vrednot in idealov ter je v osnovi konservativna in se zavzema
za ohranitev humboldtovskih standardov in ureditve univerze. Prav tako ne problematizi-
ra neoliberalnega kapitalizma kot takega, temveč si le želi, da naj ta univerzo pusti pri miru.
Ne glede na različne ideološke pozicije, vsi na spletnih straneh MVŠZT objavljeni ko-
mentarji NPVŠ in RISS delijo verjetje v nujnost in obstoj družbe znanja, zaželjenost vse-
življenjskega učenja, nujnost opremljanja bodoče delovne sile z ustreznimi kompetencami
in veščinami kot osnovnem poslanstvu univerze, o prednostih mobilnosti pred statično-
stjo in fleksibilnosti pred togostjo, o blagodejnih učinkih inovativnosti na konkurenčnost
gospodarstva ter v poudarku, da je potrebno delati na kakovosti in odličnosti visokošol-
skega izobraževanja.
Obenem pa se ne glede na ta skupna osnovna izhodišča, komentarji razhajajo glede na
odnos do oziroma definicijo avtonomije (kjer ni jasnih in koherentnih definicij, temveč
ima skoraj vsak komentar svojo, več ali manj poljubno, definicijo avtonomije univerze),
odnos do šolnin (tu se komentarji delijo na njihove bolj neoliberalne zagovornike s klasič-
nim argumentom, da šolnine spodbujajo kakovost in motivirajo študente ter bolj socialno
ozaveščene nasprotnike šolnin, ki svarijo pred socialno neenakostjo in nepravičnostjo, ki
jo te prinašajo – vprašanje šolnin je tudi edino, kjer se neoliberalni konsenz k uradni jav-
ni razrpavi vabljenih »deležnikov« vsaj malo zamaje in problematizira) ter glede na vpra-
vetdesetih, ter, z določenim časovnim zamikom, v zadnjih desetih letih tudi v Sloveniji.
Današnji neoliberalni kritiki in komentatorji NPVŠ in RISS, ki prihajajo predvsem
z zasebnih, pravno in uporabno-družboslovnih fakultet, vladi očitajo, da v procesu priva-
tizacije, decentralizacije, deregulacije in liberalizacije visokega šolstva ne gre dovolj daleč
in v dokumentih celo razberejo nevarnost ponovne etatizacije ter centralizacije visokega
šolstva, čemur ugovarjajo z legalističnim argumentom o pravni enakosti javnih in zaseb-
nih visokošolskih zavodov. Čeprav se strinjajo z nujo večjega povezovanja visokošolskega
prostora z gospodarstvom in z avtorji dokumenta delijo skupen neoliberalni intelektualni
horizont, dokumentoma očitajo hipokrizijo oziroma figo v žepu, češ da poskušajo uničiti
cvetoče slovensko zasebno visoko šolstvo in to polje spet podrediti diktatu države.
Žlahtni humanizem
Ta tip komentarjev, katerega avtorji so posamezni univerzitetni profesorji, je edini, ki je
kritičen do osnovne ideološke orientacije obeh dokumentov in ki ne pristaja brezpogojno
ne na družbo znanja ne na nujnost boljšega povezovanja med univerzo in gospodarstvom.
A na žalost ta kritika ni ne sistemska ne zgodovinska, temveč moralistična in temelji na ahi-
storični ideji občečloveških vrednot in idealov ter je v osnovi konservativna in se zavzema
za ohranitev humboldtovskih standardov in ureditve univerze. Prav tako ne problematizi-
ra neoliberalnega kapitalizma kot takega, temveč si le želi, da naj ta univerzo pusti pri miru.
Ne glede na različne ideološke pozicije, vsi na spletnih straneh MVŠZT objavljeni ko-
mentarji NPVŠ in RISS delijo verjetje v nujnost in obstoj družbe znanja, zaželjenost vse-
življenjskega učenja, nujnost opremljanja bodoče delovne sile z ustreznimi kompetencami
in veščinami kot osnovnem poslanstvu univerze, o prednostih mobilnosti pred statično-
stjo in fleksibilnosti pred togostjo, o blagodejnih učinkih inovativnosti na konkurenčnost
gospodarstva ter v poudarku, da je potrebno delati na kakovosti in odličnosti visokošol-
skega izobraževanja.
Obenem pa se ne glede na ta skupna osnovna izhodišča, komentarji razhajajo glede na
odnos do oziroma definicijo avtonomije (kjer ni jasnih in koherentnih definicij, temveč
ima skoraj vsak komentar svojo, več ali manj poljubno, definicijo avtonomije univerze),
odnos do šolnin (tu se komentarji delijo na njihove bolj neoliberalne zagovornike s klasič-
nim argumentom, da šolnine spodbujajo kakovost in motivirajo študente ter bolj socialno
ozaveščene nasprotnike šolnin, ki svarijo pred socialno neenakostjo in nepravičnostjo, ki
jo te prinašajo – vprašanje šolnin je tudi edino, kjer se neoliberalni konsenz k uradni jav-
ni razrpavi vabljenih »deležnikov« vsaj malo zamaje in problematizira) ter glede na vpra-
