Page 99 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 99
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
»Prav nič ne dvomim, da bo Kristus, naš Gospod, s svojim duhom in bese-
do spet razširil in utrdil s tem našim delom svoje kraljestvo proti Orientu
ter oslabil in zmanjšal Mahometovo in Antikristovo carstvo ... Saj vidimo
in spoznamo v teh naših časih, kakšno moč in učinek imata pisana in govor-
jena božja beseda, ki po vsej Evropi čedalje bolj razkrivata prikritega Anti-
krista in uničujeta njegovo kraljestvo. In sam sem slišal od nekaterih Turkov,
da imajo prerokbo (brez dvoma od kristjanov), da bosta njih vera in država
kmalu propadli in izginili, krščanska pa bo ostala.«108
Enako misel je najti tudi v pismu, ki ga je Trubar nadvojvodi Maksi-
miljanu 15. julija 1560 odposlal iz Stuttgarta:
»Zato vaše kraljevo veličanstvo spet v imenu in zaradi slovenske in hrvaške
cerkve najponižneje silno prosim, da bi se zavoljo Kristusa in njegove časti
hotelo pogajati z gospodi in deželani na Avstrijskem, Štajerskem in Koroš-
kem (doslej sem samo pri Kranjcih nabral, s čimer sem plačal slovenski tisk)
in z ogrskimi in hrvaškimi grofi in gospodi ter jih pripraviti, da bi nam po-
magali zalagati slovenski in hrvaški tisk ... In to so dolžni toliko bolj kot dru-
gi narodi, ker uporabljajo ta dva jezika njih podložniki in tudi Turki, njiho-
vi sosedje, ter bodo s tem več miru od Turka dosegli ko s svojimi sulicami in
puškami ...«109
Trubar za svojega visokorodnega naslovnika kajpak ni mogel izra-
čunati, za koliko sabelj, mož, konj in topov zaleže en biblični prevod v
hrvaščino, bil pa je zagotovo prepričan, da more dovolj razširjeno in ce-
lovito izobraževanje v »pravi krščanski veri« tudi na jugu Balkana sča-
soma prinesti obrat politične situacije, kajti verska »peta kolona« naj bi
imela moč učinkovito od znotraj navrtati Osmansko cesarstvo. In sled-
nje je bila tudi za kronane glave, ki so podpirale Trubarjevo slovstveno
podjetje, »ponudba, ki se je ne more zavrniti«.
Enako misel je Trubar razvijal tudi v poglavju, kjer je v Cerkovni
ordningi (1564) utemeljeval pomen ustanavljanja sistematično organizi-
ranega deželnega šolstva na Kranjskem:
»V slednim meistu, v tergu inu per sledni fari šulmoistre inu šularie deržati,
v meistih inu tergih, de se latinsku inu nemšku, per tih farah od farmoštrov,
podružnikov inu mežnariev to slovensku pysmu, brane inu pissane vuči. S
takim se spet ta stara, prava vera gori perpravi inu po vsem sveitu reztegne,
prave, bogudopadeče Božye službe inu molitve, bruma, poštene, lubeza[n]
pruti Bogu inu vmei ludmi narede, malikovane doli zatare. Inu s teim hočmo
tudi te naše dežele pred Turki, pred našimi sovražniki ubraniti inu pred dra-
108 N. d., 103–104.
109 J. Rajhman, n. d., 68, 69. Podobno tudi v pismu nadvojvodi Maksimilijanu 27. julija 1560; glej J.
Rajhman, n. d., 75, 77.
»Prav nič ne dvomim, da bo Kristus, naš Gospod, s svojim duhom in bese-
do spet razširil in utrdil s tem našim delom svoje kraljestvo proti Orientu
ter oslabil in zmanjšal Mahometovo in Antikristovo carstvo ... Saj vidimo
in spoznamo v teh naših časih, kakšno moč in učinek imata pisana in govor-
jena božja beseda, ki po vsej Evropi čedalje bolj razkrivata prikritega Anti-
krista in uničujeta njegovo kraljestvo. In sam sem slišal od nekaterih Turkov,
da imajo prerokbo (brez dvoma od kristjanov), da bosta njih vera in država
kmalu propadli in izginili, krščanska pa bo ostala.«108
Enako misel je najti tudi v pismu, ki ga je Trubar nadvojvodi Maksi-
miljanu 15. julija 1560 odposlal iz Stuttgarta:
»Zato vaše kraljevo veličanstvo spet v imenu in zaradi slovenske in hrvaške
cerkve najponižneje silno prosim, da bi se zavoljo Kristusa in njegove časti
hotelo pogajati z gospodi in deželani na Avstrijskem, Štajerskem in Koroš-
kem (doslej sem samo pri Kranjcih nabral, s čimer sem plačal slovenski tisk)
in z ogrskimi in hrvaškimi grofi in gospodi ter jih pripraviti, da bi nam po-
magali zalagati slovenski in hrvaški tisk ... In to so dolžni toliko bolj kot dru-
gi narodi, ker uporabljajo ta dva jezika njih podložniki in tudi Turki, njiho-
vi sosedje, ter bodo s tem več miru od Turka dosegli ko s svojimi sulicami in
puškami ...«109
Trubar za svojega visokorodnega naslovnika kajpak ni mogel izra-
čunati, za koliko sabelj, mož, konj in topov zaleže en biblični prevod v
hrvaščino, bil pa je zagotovo prepričan, da more dovolj razširjeno in ce-
lovito izobraževanje v »pravi krščanski veri« tudi na jugu Balkana sča-
soma prinesti obrat politične situacije, kajti verska »peta kolona« naj bi
imela moč učinkovito od znotraj navrtati Osmansko cesarstvo. In sled-
nje je bila tudi za kronane glave, ki so podpirale Trubarjevo slovstveno
podjetje, »ponudba, ki se je ne more zavrniti«.
Enako misel je Trubar razvijal tudi v poglavju, kjer je v Cerkovni
ordningi (1564) utemeljeval pomen ustanavljanja sistematično organizi-
ranega deželnega šolstva na Kranjskem:
»V slednim meistu, v tergu inu per sledni fari šulmoistre inu šularie deržati,
v meistih inu tergih, de se latinsku inu nemšku, per tih farah od farmoštrov,
podružnikov inu mežnariev to slovensku pysmu, brane inu pissane vuči. S
takim se spet ta stara, prava vera gori perpravi inu po vsem sveitu reztegne,
prave, bogudopadeče Božye službe inu molitve, bruma, poštene, lubeza[n]
pruti Bogu inu vmei ludmi narede, malikovane doli zatare. Inu s teim hočmo
tudi te naše dežele pred Turki, pred našimi sovražniki ubraniti inu pred dra-
108 N. d., 103–104.
109 J. Rajhman, n. d., 68, 69. Podobno tudi v pismu nadvojvodi Maksimilijanu 27. julija 1560; glej J.
Rajhman, n. d., 75, 77.
