Page 97 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 97
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
gostu inu grozzovitu štraifal koker taku malykovane. Inu kar so te izpačene
maše gori prišle, od tiga časa okuli ossem oli devet stu leit, so ty Turki zače-
li čez tu kersčanstvu premagati inu doli treti. Tu vse ie Bug dopustil za volo
naših grehov inu kir ne služimo, ne mašuiemo prov, po nega bessedi, posta-
vi inu zapuvidi.«104
In tudi:
»Inu risnica ie, od tiga časa, kar se ie ta maša izpačila inu taku krivu, nevred-
nu se obhaie, so ty Turki začeli tu kersčanstvu doli treti inu vse žlaht štraifin-
ge, huda gosposčina, čudne bolezni, dragine, kregi premagati. Obtu inu na
tu so ty naši pridigarii začeli zubper taku izpačenu, krivu inu pregrešnu ma-
šovane govoriti, pridigati inu pyssati, te ludi vižati inu opominati, de se pred
takim krivim, grešnim, izpačenim mašovanem imaio verovati koker pred
teim malykovanem, s katerim se Bug grozzovitu serdi.«105
Zato se je treba pokesati, odločno popraviti način božje službe in
se poslej trdno držati »stare, prave vere krščanske«, toda proti Turkom
je na voljo še eno sredstvo, v čigar moč je Trubar nepokvarljivo verjel. V
tem se je pomembno razlikoval tako od Luthrovega eshatološkega doje-
manja turške nevarnosti in paničnega defetizma kakor tudi od Erazmo-
ve misli, da bi bilo proti silam islamskega polmeseca najbolje udariti z
obrambno oziroma preventivno vojno. Trubar je bil namreč trdno pre-
pričan, da je najbolj učinkovit bojni oven za rušenje turške moči kar (v
vernakularni jezik prevedena ter na daleč in široko distribuirana) bese-
da Vsemogočnega sama, pa je tako najprej že o jeziku, torej o uporabno-
sti bibličnih prevodov v posvetilu avstrijskemu nadvojvodi Maksimilija-
nu106 v Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560) zapisal, da hrvaški je-
zik, v katerega je začel pod Trubarjevo ingerenco prevajati Štefan Kon-
zul, »uporabljajo vsi Hrvati, Dalmatinci, Bosanci, Srbi in Turki tja do
Carigrada«.107
Nato pa je dodal ključni argument, ki je moral tudi posamezne dvo-
mljivce med krščanskimi vladarji Srednje Evrope – le-ti drugače mor-
da ne bi bili prav radodarni podporniki Trubarjeve književne akcije ne
samo v slovenskem, temveč tudi v hrvaškem jeziku (v cirilici in glagoli-
ci) – prepričati, da prispevajo za tisk knjig v južnoslovanskih jezikih. Za-
pisal je:
104 Zbrana dela Primoža Trubarja III, 33.
105 N. d., 132, 287.
106 Habsburški princ je postal leta 1562 češki, 1563. ogrski kralj in leto zatem (1564) cesar.
107 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 103.
gostu inu grozzovitu štraifal koker taku malykovane. Inu kar so te izpačene
maše gori prišle, od tiga časa okuli ossem oli devet stu leit, so ty Turki zače-
li čez tu kersčanstvu premagati inu doli treti. Tu vse ie Bug dopustil za volo
naših grehov inu kir ne služimo, ne mašuiemo prov, po nega bessedi, posta-
vi inu zapuvidi.«104
In tudi:
»Inu risnica ie, od tiga časa, kar se ie ta maša izpačila inu taku krivu, nevred-
nu se obhaie, so ty Turki začeli tu kersčanstvu doli treti inu vse žlaht štraifin-
ge, huda gosposčina, čudne bolezni, dragine, kregi premagati. Obtu inu na
tu so ty naši pridigarii začeli zubper taku izpačenu, krivu inu pregrešnu ma-
šovane govoriti, pridigati inu pyssati, te ludi vižati inu opominati, de se pred
takim krivim, grešnim, izpačenim mašovanem imaio verovati koker pred
teim malykovanem, s katerim se Bug grozzovitu serdi.«105
Zato se je treba pokesati, odločno popraviti način božje službe in
se poslej trdno držati »stare, prave vere krščanske«, toda proti Turkom
je na voljo še eno sredstvo, v čigar moč je Trubar nepokvarljivo verjel. V
tem se je pomembno razlikoval tako od Luthrovega eshatološkega doje-
manja turške nevarnosti in paničnega defetizma kakor tudi od Erazmo-
ve misli, da bi bilo proti silam islamskega polmeseca najbolje udariti z
obrambno oziroma preventivno vojno. Trubar je bil namreč trdno pre-
pričan, da je najbolj učinkovit bojni oven za rušenje turške moči kar (v
vernakularni jezik prevedena ter na daleč in široko distribuirana) bese-
da Vsemogočnega sama, pa je tako najprej že o jeziku, torej o uporabno-
sti bibličnih prevodov v posvetilu avstrijskemu nadvojvodi Maksimilija-
nu106 v Ta drugi deil tiga Noviga testamenta (1560) zapisal, da hrvaški je-
zik, v katerega je začel pod Trubarjevo ingerenco prevajati Štefan Kon-
zul, »uporabljajo vsi Hrvati, Dalmatinci, Bosanci, Srbi in Turki tja do
Carigrada«.107
Nato pa je dodal ključni argument, ki je moral tudi posamezne dvo-
mljivce med krščanskimi vladarji Srednje Evrope – le-ti drugače mor-
da ne bi bili prav radodarni podporniki Trubarjeve književne akcije ne
samo v slovenskem, temveč tudi v hrvaškem jeziku (v cirilici in glagoli-
ci) – prepričati, da prispevajo za tisk knjig v južnoslovanskih jezikih. Za-
pisal je:
104 Zbrana dela Primoža Trubarja III, 33.
105 N. d., 132, 287.
106 Habsburški princ je postal leta 1562 češki, 1563. ogrski kralj in leto zatem (1564) cesar.
107 M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 103.
