Page 95 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 95
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
ci. Trubar namreč povsem jasno artikulira, da islam100 pač ni prava vera,
ker ni krščanska. Tako pridejo Turki po smrti menda v »tople kraje«
podzemlja,101 vendar Mohamedov nauk zato zagotovo ni ne-vera, kaj-
ti dejstvo, da Turki, muslimani so verniki in imajo tako nekaj vendarle
opraviti z božjim, izpričujejo čudeži, ki da se godijo med ljudstvom pod
zastavo s polmesecem. Slehernik 16. stoletja je bil kajpak natanko pou-
čen, da sta nevernost/brezvernost in božanska intervencija v obliki mi-
rakla združljiva kot olje in voda, Trubar pa zapiše:
»Glih taku še zdai, per sadašnih čassih inu poprei per aydih, iudih, Turkih
inu kersčenikih, /je/ le-ta Zludi mnogotera čudessa inu caihne delal inu iz-
kazal. Ty Turki, kadar kei eniga voli oli kako drugo dobro živino zgube, taku
no oblubio k ani nih cerqvi pelati inu offrovati. Taku no zdaici naido.«102
Turški bog je torej sam Satan, vendar se je Trubar zavedal, da določe-
ne stične točke med temeljnima svetima knjigama kristjanov in muslima-
nov – med Biblijo, ki jo za svoj temelj vsaj deklarativno šteje krščanstvo,
in Kuranom – vendarle obstajajo, in tako tudi »/o/ben /.../, Jud, Turk Di-
vice Marie, prerokou, jogrou, svetnikou ne zašpotuie«.103
Podobno kot v katekizemskih besedilih razmišlja Trubar tudi v sim-
boličnih knjigah – Turki da so Zlodejevi pomagači in zaslužena Božja
kazen za kristjane –, le da je tod zaradi žanrskih določnic besedila, ki je
zahtevalo kolikor moči veliko teološko določ(e)nost in dokončnost, jas-
nejši tudi pri definiranju podobe Turkov z ozirom na stanje v krščan-
stvu.
Tako je v Articulih (1562) mogoče prebrati, da se osmanske vojske
s krščanskimi vojščaki trajno uspešno ne lasajo zaradi nekega splošne-
ga, nedoločnega stanja grešnosti v krščanskem svetu, temveč zaradi či-
sto jasnega in dobro (raz)poznanega vzroka. Boga da so ujezile predvsem
maše rimske cerkve, zaradi katerih je dopustil, da turško kopito tepta
krščanske dežele:
»Zakai naš Gospud Bug se ne more gurie inu visše zašpotovati, zasromovati
inu reserditi inu ty ludi gurie inu huše biti zepelani inu obnorieni na nih du-
šah inu nih izvelyčanu koker skuzi take babske, norske, malykovske, od ludi
gori postavlene Božye službe. Inu Bug nei obeniga greha na tih ludeh taku
100 Trubar se je s posameznimi elementi doktrine in verske prakse islama ob primerjalno-kontrastiv-
nem prikazu judovske vere in posameznih »nepravovernih« protestantskih smeri (npr. schwenck-
feldijanstva in prekrščevalstva) polemično spoprijemal v Articulih (1562) in v prvem delu (credenda)
Cerkovne ordninge (1564).
101 N. d., 67.
102 N. d., 207.
103 N. d., 173.
ci. Trubar namreč povsem jasno artikulira, da islam100 pač ni prava vera,
ker ni krščanska. Tako pridejo Turki po smrti menda v »tople kraje«
podzemlja,101 vendar Mohamedov nauk zato zagotovo ni ne-vera, kaj-
ti dejstvo, da Turki, muslimani so verniki in imajo tako nekaj vendarle
opraviti z božjim, izpričujejo čudeži, ki da se godijo med ljudstvom pod
zastavo s polmesecem. Slehernik 16. stoletja je bil kajpak natanko pou-
čen, da sta nevernost/brezvernost in božanska intervencija v obliki mi-
rakla združljiva kot olje in voda, Trubar pa zapiše:
»Glih taku še zdai, per sadašnih čassih inu poprei per aydih, iudih, Turkih
inu kersčenikih, /je/ le-ta Zludi mnogotera čudessa inu caihne delal inu iz-
kazal. Ty Turki, kadar kei eniga voli oli kako drugo dobro živino zgube, taku
no oblubio k ani nih cerqvi pelati inu offrovati. Taku no zdaici naido.«102
Turški bog je torej sam Satan, vendar se je Trubar zavedal, da določe-
ne stične točke med temeljnima svetima knjigama kristjanov in muslima-
nov – med Biblijo, ki jo za svoj temelj vsaj deklarativno šteje krščanstvo,
in Kuranom – vendarle obstajajo, in tako tudi »/o/ben /.../, Jud, Turk Di-
vice Marie, prerokou, jogrou, svetnikou ne zašpotuie«.103
Podobno kot v katekizemskih besedilih razmišlja Trubar tudi v sim-
boličnih knjigah – Turki da so Zlodejevi pomagači in zaslužena Božja
kazen za kristjane –, le da je tod zaradi žanrskih določnic besedila, ki je
zahtevalo kolikor moči veliko teološko določ(e)nost in dokončnost, jas-
nejši tudi pri definiranju podobe Turkov z ozirom na stanje v krščan-
stvu.
Tako je v Articulih (1562) mogoče prebrati, da se osmanske vojske
s krščanskimi vojščaki trajno uspešno ne lasajo zaradi nekega splošne-
ga, nedoločnega stanja grešnosti v krščanskem svetu, temveč zaradi či-
sto jasnega in dobro (raz)poznanega vzroka. Boga da so ujezile predvsem
maše rimske cerkve, zaradi katerih je dopustil, da turško kopito tepta
krščanske dežele:
»Zakai naš Gospud Bug se ne more gurie inu visše zašpotovati, zasromovati
inu reserditi inu ty ludi gurie inu huše biti zepelani inu obnorieni na nih du-
šah inu nih izvelyčanu koker skuzi take babske, norske, malykovske, od ludi
gori postavlene Božye službe. Inu Bug nei obeniga greha na tih ludeh taku
100 Trubar se je s posameznimi elementi doktrine in verske prakse islama ob primerjalno-kontrastiv-
nem prikazu judovske vere in posameznih »nepravovernih« protestantskih smeri (npr. schwenck-
feldijanstva in prekrščevalstva) polemično spoprijemal v Articulih (1562) in v prvem delu (credenda)
Cerkovne ordninge (1564).
101 N. d., 67.
102 N. d., 207.
103 N. d., 173.
