Page 94 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 94
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
»Inu kar so ty luterski ž nih novo krivo vero gori vstali, nei dobriga na sveitu,
so veliki kreigi, voiske, poboy. Turki nas preganaio, povsod so velike lakote,
pomori, tressuvi, dragota inu pomankane na vsih ričeh, kar človik potrubu-
ie. Na le-teim vsem, pravio ty naši inu te božye bessede sovražniki, so ty lu-
terski dolžni inu krivi.«97
Razbrati pa je tudi nekoliko (avto)mazohističen odnos do lastnih roja-
kov, saj Trubar le-te šteje za posebej grešne Adamove in Evine otroke, ki
da so si s svojimi izrazito velikimi grehi turško kopito kot Božjo kazen
celo – zaslužili. Da bi bili te nadloge odrešeni, jim ostajajo na voljo ke-
sanje, pokora, življenje v »pravi, stari veri krščanski«, zlasti pa poniž-
na prošnja k Vsevišnjemu: »Smili se, smili se tudi čez nas, boge Sloven-
ce, my smo ia več koker drugi ludye zubper te grešili. Zatu my tudi pra-
vičnu več terpimo od Goga inu Magoga, od Turkou …«98 Tak Trubar-
jev pogled, ki ni scela neobičajen niti za češko in ne za nemško slovstvo
med 15. in 17. stoletjem,99 kaže vsaj deloma pripisati ssplošnim evrop-
skim mentalnim podobam srednjega veka, ki so temeljile na predstavi o
nemočnem človeku napram vsemogočnemu bogu – maščevalcu in so kot
miselne formacije »dolgega trajanja« zlasti v Srednji in Severni Evropi
svojo moč ohranile še dolgo v novi vek. Po drugi strani pa ga morda kaže
razumeti tudi kot odsev individualne, toda transferirane psihološke iz-
kušnje pripadnika majhnega občestva: tako drobni in zato nemočni, po-
vrh pa še grešni entiteti, kot s(m)o Kranjci (Slovenci), more proti turški
(pre-/nad)moči pomoči le Pantokrator.
V katekizmih očeta slovenske tiskane besede je podoba Turkov kot
zavojevalcev in zato objektivnega zla, nesreče za Kranjce, polagoma pre-
rasla v imago, v katerem Turki figurirajo kot hlapci peklenskega gospo-
darja, vendar ne tudi kot zanikovalci čisto vsega dobrega ali celo brezver-
97 N. d., 75, 76.
98 N. d., 231.
99 Znameniti češki pedagog, didaktik, filozof, pesnik, pisatelj in izdajatelj, poslednji škof čeških bratov
Jan Amos Komenský (1592–1670) je podobno kot Trubar živel v za svoj narod zgodovinsko prelom-
nih časih. Z bitko pri Beli gori pri Pragi (8. november 1620) in z zmago vojščakov katoliške lige nad
upornimi češkimi stanovi se je namreč začel sesuvati svet gotovosti, ki so ga bili češki deželani vaje-
ni od konca husitskih vojn v drugi tretjini 15. stoletja. Zato se je Komenskemu svet pobelogorske ne-
gotovosti prikazal kot neizmeren človeški blodnjak, v svoje najpomembnejše prozno delo v češkem
jeziku, ki ga je pomenljivo naslovil Labyrint světa a ráj srdce (zasnovano 1623, izdano 1631), pa je kot
sklep zapisal analogno misel kot zgoraj Trubar – le pri Bogu je milost in zato gotovost ter uteha: »Le
duh tvoj dobri naj me vodi med pastmi sveta kot po ravni poti in tvoja milost naj me spremlja na mo-
jih poteh in me pripelje skozi te, ah kako strašne temine sveta k večni svetlobi. Amen. Amen.« Jan
Amos Komenský, Labyrint světa a ráj srdce, ur. Antonín Škarka, Praha 1970, 198. Glej Jonatan Vink-
ler, Posnemovalci, zavezniki in tekmeci, Češko-slovenski in slovensko-češki kulturni stiki v 19. stoletju, Koper
2006, 28–58.
»Inu kar so ty luterski ž nih novo krivo vero gori vstali, nei dobriga na sveitu,
so veliki kreigi, voiske, poboy. Turki nas preganaio, povsod so velike lakote,
pomori, tressuvi, dragota inu pomankane na vsih ričeh, kar človik potrubu-
ie. Na le-teim vsem, pravio ty naši inu te božye bessede sovražniki, so ty lu-
terski dolžni inu krivi.«97
Razbrati pa je tudi nekoliko (avto)mazohističen odnos do lastnih roja-
kov, saj Trubar le-te šteje za posebej grešne Adamove in Evine otroke, ki
da so si s svojimi izrazito velikimi grehi turško kopito kot Božjo kazen
celo – zaslužili. Da bi bili te nadloge odrešeni, jim ostajajo na voljo ke-
sanje, pokora, življenje v »pravi, stari veri krščanski«, zlasti pa poniž-
na prošnja k Vsevišnjemu: »Smili se, smili se tudi čez nas, boge Sloven-
ce, my smo ia več koker drugi ludye zubper te grešili. Zatu my tudi pra-
vičnu več terpimo od Goga inu Magoga, od Turkou …«98 Tak Trubar-
jev pogled, ki ni scela neobičajen niti za češko in ne za nemško slovstvo
med 15. in 17. stoletjem,99 kaže vsaj deloma pripisati ssplošnim evrop-
skim mentalnim podobam srednjega veka, ki so temeljile na predstavi o
nemočnem človeku napram vsemogočnemu bogu – maščevalcu in so kot
miselne formacije »dolgega trajanja« zlasti v Srednji in Severni Evropi
svojo moč ohranile še dolgo v novi vek. Po drugi strani pa ga morda kaže
razumeti tudi kot odsev individualne, toda transferirane psihološke iz-
kušnje pripadnika majhnega občestva: tako drobni in zato nemočni, po-
vrh pa še grešni entiteti, kot s(m)o Kranjci (Slovenci), more proti turški
(pre-/nad)moči pomoči le Pantokrator.
V katekizmih očeta slovenske tiskane besede je podoba Turkov kot
zavojevalcev in zato objektivnega zla, nesreče za Kranjce, polagoma pre-
rasla v imago, v katerem Turki figurirajo kot hlapci peklenskega gospo-
darja, vendar ne tudi kot zanikovalci čisto vsega dobrega ali celo brezver-
97 N. d., 75, 76.
98 N. d., 231.
99 Znameniti češki pedagog, didaktik, filozof, pesnik, pisatelj in izdajatelj, poslednji škof čeških bratov
Jan Amos Komenský (1592–1670) je podobno kot Trubar živel v za svoj narod zgodovinsko prelom-
nih časih. Z bitko pri Beli gori pri Pragi (8. november 1620) in z zmago vojščakov katoliške lige nad
upornimi češkimi stanovi se je namreč začel sesuvati svet gotovosti, ki so ga bili češki deželani vaje-
ni od konca husitskih vojn v drugi tretjini 15. stoletja. Zato se je Komenskemu svet pobelogorske ne-
gotovosti prikazal kot neizmeren človeški blodnjak, v svoje najpomembnejše prozno delo v češkem
jeziku, ki ga je pomenljivo naslovil Labyrint světa a ráj srdce (zasnovano 1623, izdano 1631), pa je kot
sklep zapisal analogno misel kot zgoraj Trubar – le pri Bogu je milost in zato gotovost ter uteha: »Le
duh tvoj dobri naj me vodi med pastmi sveta kot po ravni poti in tvoja milost naj me spremlja na mo-
jih poteh in me pripelje skozi te, ah kako strašne temine sveta k večni svetlobi. Amen. Amen.« Jan
Amos Komenský, Labyrint světa a ráj srdce, ur. Antonín Škarka, Praha 1970, 198. Glej Jonatan Vink-
ler, Posnemovalci, zavezniki in tekmeci, Češko-slovenski in slovensko-češki kulturni stiki v 19. stoletju, Koper
2006, 28–58.
