Page 61 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 61
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
kovanje protiturškega »javnega mnenja«.64 Protiturški govori so posta-
li konec 15. in v začetku 16. stoletja posebna vrsta humanističnega no-
volatinskega in vernakularnega govorništva ter polemičnega spisja, naj-
bolj pomenljiv in pogosto tudi precej individualiziran odziv pa je turško
vprašanje našlo zlasti v protestantski cerkveni pesmi, in to tako v nem-
ški kot slovenski. Poleg tega je protestantska cerkev že s svojim ustanovi-
tvenim očetom Martinom Luthrom Turke ugledovala kot kazen za gre-
he krščanskega sveta, zlasti kot pošteno odmeno za »živahno« spolno
življenje in frivolnost v socialnem občevanju s strani duhovnov rimske
cerkve ter seveda kot plačilo nejevoljnega Boga za takšno bogočastje, ki
naj bi ga Vsevišnji ne odobraval – za »malikovanje« rimske cerkve.65 Ko
Luther razpravlja o Turkih, jih praktično povsod stavi v razmerje do pa-
peža in samega Satana: med rimskim pontifeksom in Turki naj bi po re-
formatorjevem mišljenju obstajalo zavezništvo, peklenska aliansa, ki je
del Hudičevega komplota, s pomočjo katerega grešni in (zato) oslabeli
krščanski svet napada z osmansko armado, malikovanjem rimske cerkve
in z najrazličnejšimi pogubnimi skušnjavami. Za Luthra je bil Turek po-
leg Žida in papežnika Satanov soldat številka ena:
»Denn der Türke ist (wie gesagt) ein Diener des Teufels, der nicht allein
Land und Leute mit dem Schwert verderbt (welches wir hernach hören wer-
den), sondern auch den christlichen Glauben und unsern lieben Herrn Je-
sus Christus verwüstet.«66
Tako se tudi krščanski vojščaki pri boju s Turki sploh naj ne bi lasa-
li s fizičnimi nasprotniki, temveč z demoni:
»In če boste odjezdili v boj proti Turkom, bodite prepričani, da se ne boju-
jete proti bitjem iz mesa in krvi, proti ljudem. /.../ Nasprotno, bodite goto-
vi, da se vojskujete proti hudičevim vojskam. /.../ Zato ne zaupajte v kopje,
meč, arkebuzo niti v svojo moč ali številčnost, kajti to demonov prav nič ne
straši. /.../ Kajti ko se bojujemo proti zlim duhovom, je treba, da so ob nas
angeli, to pa se zgodi, če se ponižamo, molimo k Bogu in če verjamemo nje-
govi besedi.«67
Za gotovo zmago nad nevernikom seveda pomaga tudi naslednji re-
cept: »Laß Türken und alle Gottlosen, wenn sie nicht anders wollen,
64 Vasko Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Ljubljana 1991, 246–271.
65 »Aber weil der Türke gleichwohl Gottes Rute und eine Plage über die Sünde beider ist /poudaril J. V./
...« Martin Luther, Eine Heerpredigt wider den Türken (1530), ur. Kurt Aland, Berlin 2002, Digitale
Bibliothek Band 63, 19.
66 M. Luther, Vom Kriege wider die Türken (1529), Digitale Bibliothek Band 63, 10. In tudi: »So ist auch
das sicher, daß unter den Türken, als des Teufels Heer, keiner ist, der (ein) Christ sei oder ein demüti-
ges und richtiges Herz habe.« M. Luther, n. d., 22.
67 J. Delumeau, n. d., 100, 101.
kovanje protiturškega »javnega mnenja«.64 Protiturški govori so posta-
li konec 15. in v začetku 16. stoletja posebna vrsta humanističnega no-
volatinskega in vernakularnega govorništva ter polemičnega spisja, naj-
bolj pomenljiv in pogosto tudi precej individualiziran odziv pa je turško
vprašanje našlo zlasti v protestantski cerkveni pesmi, in to tako v nem-
ški kot slovenski. Poleg tega je protestantska cerkev že s svojim ustanovi-
tvenim očetom Martinom Luthrom Turke ugledovala kot kazen za gre-
he krščanskega sveta, zlasti kot pošteno odmeno za »živahno« spolno
življenje in frivolnost v socialnem občevanju s strani duhovnov rimske
cerkve ter seveda kot plačilo nejevoljnega Boga za takšno bogočastje, ki
naj bi ga Vsevišnji ne odobraval – za »malikovanje« rimske cerkve.65 Ko
Luther razpravlja o Turkih, jih praktično povsod stavi v razmerje do pa-
peža in samega Satana: med rimskim pontifeksom in Turki naj bi po re-
formatorjevem mišljenju obstajalo zavezništvo, peklenska aliansa, ki je
del Hudičevega komplota, s pomočjo katerega grešni in (zato) oslabeli
krščanski svet napada z osmansko armado, malikovanjem rimske cerkve
in z najrazličnejšimi pogubnimi skušnjavami. Za Luthra je bil Turek po-
leg Žida in papežnika Satanov soldat številka ena:
»Denn der Türke ist (wie gesagt) ein Diener des Teufels, der nicht allein
Land und Leute mit dem Schwert verderbt (welches wir hernach hören wer-
den), sondern auch den christlichen Glauben und unsern lieben Herrn Je-
sus Christus verwüstet.«66
Tako se tudi krščanski vojščaki pri boju s Turki sploh naj ne bi lasa-
li s fizičnimi nasprotniki, temveč z demoni:
»In če boste odjezdili v boj proti Turkom, bodite prepričani, da se ne boju-
jete proti bitjem iz mesa in krvi, proti ljudem. /.../ Nasprotno, bodite goto-
vi, da se vojskujete proti hudičevim vojskam. /.../ Zato ne zaupajte v kopje,
meč, arkebuzo niti v svojo moč ali številčnost, kajti to demonov prav nič ne
straši. /.../ Kajti ko se bojujemo proti zlim duhovom, je treba, da so ob nas
angeli, to pa se zgodi, če se ponižamo, molimo k Bogu in če verjamemo nje-
govi besedi.«67
Za gotovo zmago nad nevernikom seveda pomaga tudi naslednji re-
cept: »Laß Türken und alle Gottlosen, wenn sie nicht anders wollen,
64 Vasko Simoniti, Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju, Ljubljana 1991, 246–271.
65 »Aber weil der Türke gleichwohl Gottes Rute und eine Plage über die Sünde beider ist /poudaril J. V./
...« Martin Luther, Eine Heerpredigt wider den Türken (1530), ur. Kurt Aland, Berlin 2002, Digitale
Bibliothek Band 63, 19.
66 M. Luther, Vom Kriege wider die Türken (1529), Digitale Bibliothek Band 63, 10. In tudi: »So ist auch
das sicher, daß unter den Türken, als des Teufels Heer, keiner ist, der (ein) Christ sei oder ein demüti-
ges und richtiges Herz habe.« M. Luther, n. d., 22.
67 J. Delumeau, n. d., 100, 101.
