Page 65 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 65
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
popotoval najprej v Sveto deželo in nato še nekaj let misijonaril po Bliž-
njem vzhodu. Med drugim je svoje napore usmeril zlasti v spreobrnjenje
nestorijancev, s katerimi je ognjevito disputiral ustno in pisno, pri tem
pa se je v Bagdadu, kjer se je nekaj časa mudil, seznanil s Koranom in mu-
slimansko teologijo. Ricoldus se je s spisi muslimanske vere seznanjal iz
prve roke, saj je bral arabsko. To dokazuje tudi ohranjeni rokopis arab-
skega Korana, ki ga pod signaturo MS ar. 384 hrani Bibliothèque natio-
nale de France in je opremljen z Ricoldovimi lastnoročnimi opombami.
Delo erudiranega meniha, ki temelji na njegovem lastnem študiju Kura-
na in muslimanske teologije, je leta 1500 pod naslovom Confutatio Alco-
rani prvič izšlo tudi knjižno, in sicer v španski Sevilli.
To pa je tudi knjiga, ki jo v predgovoru svoje »razlage Korana«
omenja Martin Luther, da jo je večkrat bral72 in jo nazadnje tudi preve-
del ter predelal. Slednje je imelo za protestantsko misel o islamu tudi po-
membno razvojno posledico: ob vsej odklonilni ali vsaj polemični drži
do islama je namreč tako v Ricoldovi knjigi kot v Luthrovi nemški pre-
delavi le-te najti pomemben odmik od srednjeveške evropske misli za-
stran poglavitnega preroka muslimanske vere, Mohameda. Ricoldus in
za njim Luther sta namreč zavrgla miselno konstanto evropske teocen-
trične teologije, da naj bi bil prorok Mohamed začetnik odpadništva od
Kristusa. In ta premik se je nato v protestantski misli – tudi pri Trubar-
ju – prijel ter obveljal.
Nekoliko drugačno stališče do turškega vprašanja, kot ga je predvsem
v navajanem spisu Vom Kriege wider die Türken artikuliral Luther, je za-
vzel Erazem Rotterdamski. Dojemljivi učenjak, lux mundi tedanje dobe,
se je kljub svoji dosledni posredujoči in spravljivi drži do vseh ter (sko-
raj) vsega od svojega izhodiščnega pacifizma miselno vendarle prikopal
do potrebnosti obrambne vojne proti Turkom, ki pa naj sledi šele tedaj,
ko so izčrpane vse nevojaške možnosti. V svojem spisu Utilissima Consul-
tatio De Bello Turcis inferendo (1530), ki je nastal kot odgovor na Luthro-
vo delo Von Kriege wieder die Türken (1529), je zavzel precej bolj realistič-
no, tuzemsko stališče kot Luther, kajti Erazmova misel je zastran obram-
be pred turško vojsko prosta vsega Luthrovega eshatološkega razumeva-
nja vojne s Turki kot boja proti »dednemu sovražniku krščanske vere«:
»Koliko je bilo hudega morjenja, s katerim so /Turki/, barbarsko pleme ne-
znanega izvora, stiskali kristjane? Koliko zaselkov, otokov in pokrajin so že
izpulili izpod krščanske oblasti? Situacija se je zasukala tako, da se zdi, da
bo, če nas ne obrani Božja desnica, kmalu zaseden še preostanek krščanske-
72 Verlegung des Alcoran Bruder Richardi, Prediger Ordens, Anno. 1300, Verdeudscht durch D. Martin Luther,
Wittemberg 1542, A ii.
popotoval najprej v Sveto deželo in nato še nekaj let misijonaril po Bliž-
njem vzhodu. Med drugim je svoje napore usmeril zlasti v spreobrnjenje
nestorijancev, s katerimi je ognjevito disputiral ustno in pisno, pri tem
pa se je v Bagdadu, kjer se je nekaj časa mudil, seznanil s Koranom in mu-
slimansko teologijo. Ricoldus se je s spisi muslimanske vere seznanjal iz
prve roke, saj je bral arabsko. To dokazuje tudi ohranjeni rokopis arab-
skega Korana, ki ga pod signaturo MS ar. 384 hrani Bibliothèque natio-
nale de France in je opremljen z Ricoldovimi lastnoročnimi opombami.
Delo erudiranega meniha, ki temelji na njegovem lastnem študiju Kura-
na in muslimanske teologije, je leta 1500 pod naslovom Confutatio Alco-
rani prvič izšlo tudi knjižno, in sicer v španski Sevilli.
To pa je tudi knjiga, ki jo v predgovoru svoje »razlage Korana«
omenja Martin Luther, da jo je večkrat bral72 in jo nazadnje tudi preve-
del ter predelal. Slednje je imelo za protestantsko misel o islamu tudi po-
membno razvojno posledico: ob vsej odklonilni ali vsaj polemični drži
do islama je namreč tako v Ricoldovi knjigi kot v Luthrovi nemški pre-
delavi le-te najti pomemben odmik od srednjeveške evropske misli za-
stran poglavitnega preroka muslimanske vere, Mohameda. Ricoldus in
za njim Luther sta namreč zavrgla miselno konstanto evropske teocen-
trične teologije, da naj bi bil prorok Mohamed začetnik odpadništva od
Kristusa. In ta premik se je nato v protestantski misli – tudi pri Trubar-
ju – prijel ter obveljal.
Nekoliko drugačno stališče do turškega vprašanja, kot ga je predvsem
v navajanem spisu Vom Kriege wider die Türken artikuliral Luther, je za-
vzel Erazem Rotterdamski. Dojemljivi učenjak, lux mundi tedanje dobe,
se je kljub svoji dosledni posredujoči in spravljivi drži do vseh ter (sko-
raj) vsega od svojega izhodiščnega pacifizma miselno vendarle prikopal
do potrebnosti obrambne vojne proti Turkom, ki pa naj sledi šele tedaj,
ko so izčrpane vse nevojaške možnosti. V svojem spisu Utilissima Consul-
tatio De Bello Turcis inferendo (1530), ki je nastal kot odgovor na Luthro-
vo delo Von Kriege wieder die Türken (1529), je zavzel precej bolj realistič-
no, tuzemsko stališče kot Luther, kajti Erazmova misel je zastran obram-
be pred turško vojsko prosta vsega Luthrovega eshatološkega razumeva-
nja vojne s Turki kot boja proti »dednemu sovražniku krščanske vere«:
»Koliko je bilo hudega morjenja, s katerim so /Turki/, barbarsko pleme ne-
znanega izvora, stiskali kristjane? Koliko zaselkov, otokov in pokrajin so že
izpulili izpod krščanske oblasti? Situacija se je zasukala tako, da se zdi, da
bo, če nas ne obrani Božja desnica, kmalu zaseden še preostanek krščanske-
72 Verlegung des Alcoran Bruder Richardi, Prediger Ordens, Anno. 1300, Verdeudscht durch D. Martin Luther,
Wittemberg 1542, A ii.
