Page 66 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 66
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
ga sveta, kajti poleg tega, da moramo zaradi našega krščanskega občestva to
nesrečo šteti za skupno zlo, se nam more pripetiti, da bomo na koncu vsi po-
tegnili isti konec. Če gori pri sosedu, je ogrožena tudi vaša imovina, pred-
vsem pa je v nevarnosti cela vas, če požar zajame katero od bivališč. Zato je
treba poslati pomoč.«73
Erazmova beseda je imela takrat precejšnjo težo, humanist pa je na-
vedene vrstice napisal najbrž tudi zato, ker je bil v pisemskem stiku z av-
strijskimi, ogrskimi in poljskimi učenjaki, pa morebiti tudi zato, ker ga je
krog okoli cesarja Karla V. nagovoril, naj se javno odzove na Luthrov de-
fetizem. Sta pa oba – tako Luther kot Erazem – soglašala, da ga ni bolj-
šega recepta za odvrnitev turške sile, kot je s ponižnim kesanjem utola-
žiti Božjo jezo. Kolesa zgodovine v 16. stoletju namreč še niso povsem
usmerjale in obračale bolj ali manj racionalne odločitve na bojnem pol-
ju, vojna sreča in spretnost vojakov, temveč po malem, toda odločilno še
vedno Vsevišnji. Erazem je tako zapisal:
»Če želimo uspešno dovršiti naše delo in imeti vrat prost turškega jarma,
bomo morali, preden izženemo gnusno turško pleme, iz naših src prepoditi
pohlep, častihlepje, željo po moči, brezbrižnost, razpašnost, veselje do užit-
kov, prevaro, jezo, sovraštvo in zavist,«
Luther pa je dušne pastirje pozval:
»Pridigarji, spodbujajmo ljudi predvsem h kesanju ...«74
Trubar je bil zagotovo mnogo bližje Luthrovemu pogledu na tur-
ško vprašanje kot Erazmovi misli. V delu, ki je za raziskovalca reforma-
torjevega življenja prava Noetova barka drobnih, vendar pomenljivih in-
formacij o življenju Primoža Trubarja, v Catechizmu z dveima izlagama
(1575), je moč prebrati reminiscenco na Trubarjevo zgodnjo izkušnjo s
turško nevarnostjo:
»Mui oča, kadar ie na Rašici sv. Ierneia cehmošter bil, ie bil pustil to cerkou
vso enimu krovaškimu malariu malati. Ta ie tim svetnikom, suseb tim jog-
rom, velike brade inu mostače po tursku inu krovašku namalal. Natu so v
tim 1528. leitu ty Turki prišli, to cerkou sežgali inu sv. Ierneia pilda v kori, kir
nei mogel zgoreti, roke odbili,/75/ oči izteknili inu tu malane ie vse proč palu.
Timu malariu ie bil mui oča dal dvaiseti vogerskih zlatih. Te iste bi bil bule
73 J. Delumeau, n. d., 99. Pri končni pripravi pričujoče knjige za izdajo sem imel pri roki popolno digita-
lizirano verzijo integralnega izvirnega tiska pod signaturo J.publ.e. 103, ki jo je pripravila Bayerische
Staatsbibliothek (Münchener DigitalisierungsZentrum, Digitale Bibliothek, VD16 E 3650).
74 Oba navedka v J. Delumeau, n. d., 100.
75 Taki prizori na Kranjskem in Štajerskem v 16. stoletju niso bili redki. Turška vojska je npr. leta 1530
udelavala v okolici kartuzije Žiče, kjer je tamkajšnjega priorja Andreja doletela skrajno neblaga uso-
da – Turki so ga razsekali na kose. J. Gruden, n. d., 570.
ga sveta, kajti poleg tega, da moramo zaradi našega krščanskega občestva to
nesrečo šteti za skupno zlo, se nam more pripetiti, da bomo na koncu vsi po-
tegnili isti konec. Če gori pri sosedu, je ogrožena tudi vaša imovina, pred-
vsem pa je v nevarnosti cela vas, če požar zajame katero od bivališč. Zato je
treba poslati pomoč.«73
Erazmova beseda je imela takrat precejšnjo težo, humanist pa je na-
vedene vrstice napisal najbrž tudi zato, ker je bil v pisemskem stiku z av-
strijskimi, ogrskimi in poljskimi učenjaki, pa morebiti tudi zato, ker ga je
krog okoli cesarja Karla V. nagovoril, naj se javno odzove na Luthrov de-
fetizem. Sta pa oba – tako Luther kot Erazem – soglašala, da ga ni bolj-
šega recepta za odvrnitev turške sile, kot je s ponižnim kesanjem utola-
žiti Božjo jezo. Kolesa zgodovine v 16. stoletju namreč še niso povsem
usmerjale in obračale bolj ali manj racionalne odločitve na bojnem pol-
ju, vojna sreča in spretnost vojakov, temveč po malem, toda odločilno še
vedno Vsevišnji. Erazem je tako zapisal:
»Če želimo uspešno dovršiti naše delo in imeti vrat prost turškega jarma,
bomo morali, preden izženemo gnusno turško pleme, iz naših src prepoditi
pohlep, častihlepje, željo po moči, brezbrižnost, razpašnost, veselje do užit-
kov, prevaro, jezo, sovraštvo in zavist,«
Luther pa je dušne pastirje pozval:
»Pridigarji, spodbujajmo ljudi predvsem h kesanju ...«74
Trubar je bil zagotovo mnogo bližje Luthrovemu pogledu na tur-
ško vprašanje kot Erazmovi misli. V delu, ki je za raziskovalca reforma-
torjevega življenja prava Noetova barka drobnih, vendar pomenljivih in-
formacij o življenju Primoža Trubarja, v Catechizmu z dveima izlagama
(1575), je moč prebrati reminiscenco na Trubarjevo zgodnjo izkušnjo s
turško nevarnostjo:
»Mui oča, kadar ie na Rašici sv. Ierneia cehmošter bil, ie bil pustil to cerkou
vso enimu krovaškimu malariu malati. Ta ie tim svetnikom, suseb tim jog-
rom, velike brade inu mostače po tursku inu krovašku namalal. Natu so v
tim 1528. leitu ty Turki prišli, to cerkou sežgali inu sv. Ierneia pilda v kori, kir
nei mogel zgoreti, roke odbili,/75/ oči izteknili inu tu malane ie vse proč palu.
Timu malariu ie bil mui oča dal dvaiseti vogerskih zlatih. Te iste bi bil bule
73 J. Delumeau, n. d., 99. Pri končni pripravi pričujoče knjige za izdajo sem imel pri roki popolno digita-
lizirano verzijo integralnega izvirnega tiska pod signaturo J.publ.e. 103, ki jo je pripravila Bayerische
Staatsbibliothek (Münchener DigitalisierungsZentrum, Digitale Bibliothek, VD16 E 3650).
74 Oba navedka v J. Delumeau, n. d., 100.
75 Taki prizori na Kranjskem in Štajerskem v 16. stoletju niso bili redki. Turška vojska je npr. leta 1530
udelavala v okolici kartuzije Žiče, kjer je tamkajšnjega priorja Andreja doletela skrajno neblaga uso-
da – Turki so ga razsekali na kose. J. Gruden, n. d., 570.
