Page 57 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 57
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
imperiju. Mogočni vladar je po krščanske poslanike in njihovo sprem-
stvo prvič poslal 7. novembra. Na ta sprejem v sultanovi palači je Kuripe-
čič ohranil naslednji spomin:
»V ponedeljek, 7. novembra, okoli 11. ure je poslal turški cesar mnogo odlič-
nih turških gospodov po poslance Njegovega veličanstva, ki so nato oblek-
li svečano obleko, zlat nakit in odjezdili k cesarju, mi ostali pa smo šli peš.
Mimo Cerkve sv. Sofije smo zavili na levo in prišli na veliko cesarsko dvo-
rišče. Tam smo našli številne hlapce turške gospode, ki so držali konje svo-
jih gospodarjev, ki jih slednji jezdijo, kadar gredo na dvor. Na sredi dvorišča
sta stala dva velika slona in na njiju dva vodnika. Ko smo prišli do drugih vrat,
so morali gospodje razjahati in iti peš čez neko lepo, prostrano dvorišče. Na
njem je bilo na štirih vogalih dvorno služabništvo, ki je štelo gotovo okoli
3000 ljudi. Kot smo mogli opaziti, je na vsakem kraju stala posebna skupina
Turkov. Najprej so bili dvorjani, ki so nosili bele ovoje okoli glave, ki jim pra-
vijo turban. Na drugem mestu je stala številna množica alajbegov z zašilje-
nimi belimi kapami, ki jih imenujejo asapi (sallaki); ti dvorjani vedno jezdi-
jo takoj za cesarjem. Tretja skupina je nosila zlate turbane (saruke) in je bila
zelo številna, takisto kot četrta skupina; to so janičarji, ki nosijo bel turban,
katerega imenujejo ackburgkh. V vsaki skupini je bilo mnogo poveljnikov in
gospodov v zlati, žametni in svileni opravi; tem so se naši gospodje pokloni-
li in jih počastili, isto pa so storili tudi Turki.
Sredi dvorišča je bilo tudi deset levov in dva leoparda, prikovanih z železno
verigo, ki so strašno rjoveli in besneli. Naše poslance so peljali v lepo sobo k
štirim najvišjim turškim oblastnikom, k Ibrahimu, Kasimu, Ajasu in Beha-
dumu paši, kjer so ostali okrog ene ure.
Te štiri paše so nato gospode poslance preko dvorišča spremili k cesarju, ka-
teremu je najprej gospod Jožef in nato še gospod Nikolaj poljubil roko; pri
njem sta ostala precej dolgo.
Ostali spremljevalci so počakali pred vrati, potem pa smo se poslovili od tur-
škega spremstva in se vrnili na svoje prenočišče.«58
Lamberg in Jurišič nista na prvi avdienci pri sultanu opravila niče-
sar, nič kaj bolje pa se ni godilo niti teden za tem, 14. novembra, s tem pa
je misija dokončno zabeležila neuspeh: niti sultan niti veliki vezir Ibra-
him nista imela prav dosti posluha za zahteve habsburških odposlancev,
še najmanj za iluzorno Ferdinandovo željo, da bi mu Sulejman Veličastni
znova prepustil Ogrsko. Habsburški diplomati in njihovo spremstvo so
nato v prestolnici Osmanskega imperija ostali še šest tednov, do 22. de-
cembra, ko so znova krenili proti severu. Drugega februarja 1531 sta Jo-
58 B. Kuripečič, n. d., 44−45.
imperiju. Mogočni vladar je po krščanske poslanike in njihovo sprem-
stvo prvič poslal 7. novembra. Na ta sprejem v sultanovi palači je Kuripe-
čič ohranil naslednji spomin:
»V ponedeljek, 7. novembra, okoli 11. ure je poslal turški cesar mnogo odlič-
nih turških gospodov po poslance Njegovega veličanstva, ki so nato oblek-
li svečano obleko, zlat nakit in odjezdili k cesarju, mi ostali pa smo šli peš.
Mimo Cerkve sv. Sofije smo zavili na levo in prišli na veliko cesarsko dvo-
rišče. Tam smo našli številne hlapce turške gospode, ki so držali konje svo-
jih gospodarjev, ki jih slednji jezdijo, kadar gredo na dvor. Na sredi dvorišča
sta stala dva velika slona in na njiju dva vodnika. Ko smo prišli do drugih vrat,
so morali gospodje razjahati in iti peš čez neko lepo, prostrano dvorišče. Na
njem je bilo na štirih vogalih dvorno služabništvo, ki je štelo gotovo okoli
3000 ljudi. Kot smo mogli opaziti, je na vsakem kraju stala posebna skupina
Turkov. Najprej so bili dvorjani, ki so nosili bele ovoje okoli glave, ki jim pra-
vijo turban. Na drugem mestu je stala številna množica alajbegov z zašilje-
nimi belimi kapami, ki jih imenujejo asapi (sallaki); ti dvorjani vedno jezdi-
jo takoj za cesarjem. Tretja skupina je nosila zlate turbane (saruke) in je bila
zelo številna, takisto kot četrta skupina; to so janičarji, ki nosijo bel turban,
katerega imenujejo ackburgkh. V vsaki skupini je bilo mnogo poveljnikov in
gospodov v zlati, žametni in svileni opravi; tem so se naši gospodje pokloni-
li in jih počastili, isto pa so storili tudi Turki.
Sredi dvorišča je bilo tudi deset levov in dva leoparda, prikovanih z železno
verigo, ki so strašno rjoveli in besneli. Naše poslance so peljali v lepo sobo k
štirim najvišjim turškim oblastnikom, k Ibrahimu, Kasimu, Ajasu in Beha-
dumu paši, kjer so ostali okrog ene ure.
Te štiri paše so nato gospode poslance preko dvorišča spremili k cesarju, ka-
teremu je najprej gospod Jožef in nato še gospod Nikolaj poljubil roko; pri
njem sta ostala precej dolgo.
Ostali spremljevalci so počakali pred vrati, potem pa smo se poslovili od tur-
škega spremstva in se vrnili na svoje prenočišče.«58
Lamberg in Jurišič nista na prvi avdienci pri sultanu opravila niče-
sar, nič kaj bolje pa se ni godilo niti teden za tem, 14. novembra, s tem pa
je misija dokončno zabeležila neuspeh: niti sultan niti veliki vezir Ibra-
him nista imela prav dosti posluha za zahteve habsburških odposlancev,
še najmanj za iluzorno Ferdinandovo željo, da bi mu Sulejman Veličastni
znova prepustil Ogrsko. Habsburški diplomati in njihovo spremstvo so
nato v prestolnici Osmanskega imperija ostali še šest tednov, do 22. de-
cembra, ko so znova krenili proti severu. Drugega februarja 1531 sta Jo-
58 B. Kuripečič, n. d., 44−45.
