Page 59 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 59
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
ne sluha: vsaj zgodovinski viri o »medkulturnem dialogu« molčijo kot
zaliti, poznajo pa številne primere medkulturne komunikacije.61 Seveda
pa se neoliberalnim postkomunističnim politikom in političarkom ne
zdi vredno muditi ob takšnih malenkostih, kot so zgodovinske in zgo-
dovinopisne realitete. Za kaj takega je treba namreč celo nekaj inteligen-
ce, presojevalne potence, kritičnosti in neortodoksnosti v razmišljanju,
predvsem pa odsotnosti kakršne koli mentalne lenobe. Za sodobne slo-
venske politično-družbene taumaturge in njihove do bebavosti marljive
uradniške pribočnike/pribočnice – na tem mestu imam med slednjimi
v mislih izključno one, ki so svoje dni nekaj pleteničili o »medkultur-
nem dialogu« v vseh stoletjih in na vseh meridianih svetovne zgodovine
– velja nekaj podobnega, kot je za starogrške sofiste. — Ni jim treba biti
niti inteligenten niti izobražen niti prizadeven. Morajo pa se kot mental-
ni »doktorji splošne medicine« v javnih nastopih, zlasi pa pred kamera-
mi brez zadrege spoznati na vse. Toda na nič drugega.
»Turški« imaginarij in idearij v srednji Evropi ter pri
Primožu Trubarju
Turško vprašanje je v Trubarjevem življenju in delih prisotno kot le-
itmotiv v Wagnerjevih operah: z enim uvodnih, vendar za reformatorje-
vo zavest zelo intenzivnih akordov uvede njegovo življenjsko zgodbo, se
nato v Trubarjevi najbolj tvorni dobi vedno znova pojavlja, transponira-
no zdaj kot (avtobiografska) omemba v katerem od pisem, predgovorov
ali katekizemskih besedil in nato kot marginalija, del sholije ali celo glav-
nega teksta tu in tam v kateri od Trubarjevih simboličnih knjig, svetopi-
semskih prevodov ali pesmi, ter reformatorja spremlja tudi tedaj, ko tori-
61 Pomensko že izhodiščno povsem izpraznjena, votla sintagma»medkulturni dialog« je dandanašnji še ved-
no (ali morda celo izključno) predvsem (najverjetneje pa tudi samo) brezbarvni politični konstrukt
Evropske komisije in njenih patološko servilnih podanikov v evrokratskih uradniških in znanstve-
nih vrstah. Je brez resne generične intelektualne podkletitve, kritičnemu analitičnemu premišlje-
valcu zgodovine pa brez posebnega naprezanja razkrije več miselnih lukenj kot švicarski sir. Ta-
koimenovani »medkulturni dialog« so z veliko energije tudi v Sloveniji promovirale posamezne
karieristično naravnane državne uradnice Ministrstva za kulturo, ki so ob siceršnji mentalni leno-
bi za izvirno razumovanje bolj vnete za brezmisleno sprejemanje kot pa izobražene za kritično prei-
skovanje reči, ki jih želijo uveljaviti. Pomenljivo dejstvo je, da po letu »medkulturnega dialoga« reči
niso nič bolj jasne, prezentne, kot (ni)so bile prej, pa tudi govora ni kaj dosti več o njih. Kajpak: nekaj
čez 120 milijonov evrov evropskega davkoplačevalskega denarja, ki je bil namenjen zgolj za promo-
viranje te ropotajoče psevdokulturne neumščine, je pač porabljanih ... Ob tem velja poudariti še, da
gre pri »medkulturnem dialogu« Evropske komisije, kot se zdi, še za eno od neoliberalnih oblastni-
ških družbenih koncepcij, ki s polja družbenega diskurza izriva realna in aktualna vprašanja v Evro-
pi prezentnih, toda družbeno deprivilegiranih manjšin – delavcev migrantov, Romov ... Glej Lilija-
na Burcar, Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobi globalnega kapitalizma, Šolsko polje XXI
(2010), št. 5–6, 151–179.
ne sluha: vsaj zgodovinski viri o »medkulturnem dialogu« molčijo kot
zaliti, poznajo pa številne primere medkulturne komunikacije.61 Seveda
pa se neoliberalnim postkomunističnim politikom in političarkom ne
zdi vredno muditi ob takšnih malenkostih, kot so zgodovinske in zgo-
dovinopisne realitete. Za kaj takega je treba namreč celo nekaj inteligen-
ce, presojevalne potence, kritičnosti in neortodoksnosti v razmišljanju,
predvsem pa odsotnosti kakršne koli mentalne lenobe. Za sodobne slo-
venske politično-družbene taumaturge in njihove do bebavosti marljive
uradniške pribočnike/pribočnice – na tem mestu imam med slednjimi
v mislih izključno one, ki so svoje dni nekaj pleteničili o »medkultur-
nem dialogu« v vseh stoletjih in na vseh meridianih svetovne zgodovine
– velja nekaj podobnega, kot je za starogrške sofiste. — Ni jim treba biti
niti inteligenten niti izobražen niti prizadeven. Morajo pa se kot mental-
ni »doktorji splošne medicine« v javnih nastopih, zlasi pa pred kamera-
mi brez zadrege spoznati na vse. Toda na nič drugega.
»Turški« imaginarij in idearij v srednji Evropi ter pri
Primožu Trubarju
Turško vprašanje je v Trubarjevem življenju in delih prisotno kot le-
itmotiv v Wagnerjevih operah: z enim uvodnih, vendar za reformatorje-
vo zavest zelo intenzivnih akordov uvede njegovo življenjsko zgodbo, se
nato v Trubarjevi najbolj tvorni dobi vedno znova pojavlja, transponira-
no zdaj kot (avtobiografska) omemba v katerem od pisem, predgovorov
ali katekizemskih besedil in nato kot marginalija, del sholije ali celo glav-
nega teksta tu in tam v kateri od Trubarjevih simboličnih knjig, svetopi-
semskih prevodov ali pesmi, ter reformatorja spremlja tudi tedaj, ko tori-
61 Pomensko že izhodiščno povsem izpraznjena, votla sintagma»medkulturni dialog« je dandanašnji še ved-
no (ali morda celo izključno) predvsem (najverjetneje pa tudi samo) brezbarvni politični konstrukt
Evropske komisije in njenih patološko servilnih podanikov v evrokratskih uradniških in znanstve-
nih vrstah. Je brez resne generične intelektualne podkletitve, kritičnemu analitičnemu premišlje-
valcu zgodovine pa brez posebnega naprezanja razkrije več miselnih lukenj kot švicarski sir. Ta-
koimenovani »medkulturni dialog« so z veliko energije tudi v Sloveniji promovirale posamezne
karieristično naravnane državne uradnice Ministrstva za kulturo, ki so ob siceršnji mentalni leno-
bi za izvirno razumovanje bolj vnete za brezmisleno sprejemanje kot pa izobražene za kritično prei-
skovanje reči, ki jih želijo uveljaviti. Pomenljivo dejstvo je, da po letu »medkulturnega dialoga« reči
niso nič bolj jasne, prezentne, kot (ni)so bile prej, pa tudi govora ni kaj dosti več o njih. Kajpak: nekaj
čez 120 milijonov evrov evropskega davkoplačevalskega denarja, ki je bil namenjen zgolj za promo-
viranje te ropotajoče psevdokulturne neumščine, je pač porabljanih ... Ob tem velja poudariti še, da
gre pri »medkulturnem dialogu« Evropske komisije, kot se zdi, še za eno od neoliberalnih oblastni-
ških družbenih koncepcij, ki s polja družbenega diskurza izriva realna in aktualna vprašanja v Evro-
pi prezentnih, toda družbeno deprivilegiranih manjšin – delavcev migrantov, Romov ... Glej Lilija-
na Burcar, Multikulturalizem in diskurz tolerance v dobi globalnega kapitalizma, Šolsko polje XXI
(2010), št. 5–6, 151–179.
