Page 63 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 63
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
zum Teufel fahren,«68 zagotovo pa ni nič bolj zdravilnega v Božjih očeh
kot sta defetistična pokora in krotko, neopazno eksistiranje. In tako so
se mestni gospodje v Bernu leta 1543 spričo nedavnih turških zmag,
»zelo nevarnih dogodb, ki jih Gospod pošilja nad nas zavoljo naših gre-
hov,« odločili, da prepovedo »vse plese, tako poročne kot vse ostale, po-
polnoma vse frivolne pesmi in ves neprimeren hrup, vpitje in krik«.69
Pri Luthru je torej strah prerasel v paniko: če na krščansko cerkev nava-
li Satan s svojimi pomagači papežniki in Turki, tedaj nas (lahko le) Bog
obvaruj(e). In če bi že prišlo do vojaškega lasanja s Turki, duhovniki ne
smejo sodelovati.
Wittenberški reformator je v mentalni razvoj protestantske cerkve
zagotovo vtisnil enako globok in trajen pečat, kot so na idearije in ima-
ginarije rimske cerkve skozi zgodovino vplivali cerkveni očetje ter uči-
telji na čelu z Avguštinom in Tomažem Akvinskim. Tozadevno je bil v
16. stoletju in še kasneje pomemben praktično cel Luthrov »(proti)tur-
ški« opus, kajti učeni nemški doktor je protestantskim zadregam zavol-
jo islama in turške vojaške nevarnosti v svojem obsežnem spisju med leti
1528 in 1543 namenil znaten del svojih miselnih in ustvarjalnih poten-
cialov. Na omenjeno tematiko je namreč sestavil kar 12 besedil, med nji-
mi pridigo, več samostojnih apologetičnih traktatov, predgovorov in pi-
sem, celotna Luhrova »antiturcica« pa je v izdaji iz leta 1595 obsegala
kar celih 880 strani.70
Med vsemi spisi, s katerimi se je Luther miselno spoprijemal z »an-
tikristom« z Vzhoda, ima prav posebno mesto apologetična knjiga Ver-
legung des Alcoran, ki je prišla v Wittenbergu izpod tiskarskih preš leta
1542.71 S tem delom je namreč Luther navezal na evropsko poznosred-
njeveško recepcijo islama, in sicer na latinski spis Contra Legem Sarrace-
norum, ki ga je v Firencah okoli leta 1300 spisal učeni italijanski domi-
nikanec, potopisec Ricoldus de Monte Crucis (1243–1320).
Slednji se je v anale evropske učene kulture vpisal zlasti z delom Li-
ber Peregrinacionis, ki naj bi služilo kot popotni vodnik pri romanju ver-
nika v Sveto deželo in je nastalo med leti 1288 in 1291, ko je Ricoldus
68 M. Luther, Eine Heerpredigt wider den Türken, 40.
69 J. Delumeau, n. d., 99, 100.
70 Glej Antiturcica Lutheri: Das ist Vom Kriege und Gebet wider den Türcken, Johannes Rosinus, Leipzig
1559. Pri pisanju sem imel avtor na razpolago popolno digitalizirano verzijo integralne izvirne izda-
je, ki jo je pripravila Universitäts- und Landesbibliothek Sachsen-Anhalt v Halleju (signatura: VD16
L 3593).
71 Na razpolago mi je bila popolna digitalizirana verzija integralnega izvirnega tiska pod signaturo
Res/Polem. 3126 n, ki jo je pripravila Bayerische Staatsbibliothek (Münchener Digitalisierungs-
Zentrum, Digitale Bibliothek, VD16 R 2331).
zum Teufel fahren,«68 zagotovo pa ni nič bolj zdravilnega v Božjih očeh
kot sta defetistična pokora in krotko, neopazno eksistiranje. In tako so
se mestni gospodje v Bernu leta 1543 spričo nedavnih turških zmag,
»zelo nevarnih dogodb, ki jih Gospod pošilja nad nas zavoljo naših gre-
hov,« odločili, da prepovedo »vse plese, tako poročne kot vse ostale, po-
polnoma vse frivolne pesmi in ves neprimeren hrup, vpitje in krik«.69
Pri Luthru je torej strah prerasel v paniko: če na krščansko cerkev nava-
li Satan s svojimi pomagači papežniki in Turki, tedaj nas (lahko le) Bog
obvaruj(e). In če bi že prišlo do vojaškega lasanja s Turki, duhovniki ne
smejo sodelovati.
Wittenberški reformator je v mentalni razvoj protestantske cerkve
zagotovo vtisnil enako globok in trajen pečat, kot so na idearije in ima-
ginarije rimske cerkve skozi zgodovino vplivali cerkveni očetje ter uči-
telji na čelu z Avguštinom in Tomažem Akvinskim. Tozadevno je bil v
16. stoletju in še kasneje pomemben praktično cel Luthrov »(proti)tur-
ški« opus, kajti učeni nemški doktor je protestantskim zadregam zavol-
jo islama in turške vojaške nevarnosti v svojem obsežnem spisju med leti
1528 in 1543 namenil znaten del svojih miselnih in ustvarjalnih poten-
cialov. Na omenjeno tematiko je namreč sestavil kar 12 besedil, med nji-
mi pridigo, več samostojnih apologetičnih traktatov, predgovorov in pi-
sem, celotna Luhrova »antiturcica« pa je v izdaji iz leta 1595 obsegala
kar celih 880 strani.70
Med vsemi spisi, s katerimi se je Luther miselno spoprijemal z »an-
tikristom« z Vzhoda, ima prav posebno mesto apologetična knjiga Ver-
legung des Alcoran, ki je prišla v Wittenbergu izpod tiskarskih preš leta
1542.71 S tem delom je namreč Luther navezal na evropsko poznosred-
njeveško recepcijo islama, in sicer na latinski spis Contra Legem Sarrace-
norum, ki ga je v Firencah okoli leta 1300 spisal učeni italijanski domi-
nikanec, potopisec Ricoldus de Monte Crucis (1243–1320).
Slednji se je v anale evropske učene kulture vpisal zlasti z delom Li-
ber Peregrinacionis, ki naj bi služilo kot popotni vodnik pri romanju ver-
nika v Sveto deželo in je nastalo med leti 1288 in 1291, ko je Ricoldus
68 M. Luther, Eine Heerpredigt wider den Türken, 40.
69 J. Delumeau, n. d., 99, 100.
70 Glej Antiturcica Lutheri: Das ist Vom Kriege und Gebet wider den Türcken, Johannes Rosinus, Leipzig
1559. Pri pisanju sem imel avtor na razpolago popolno digitalizirano verzijo integralne izvirne izda-
je, ki jo je pripravila Universitäts- und Landesbibliothek Sachsen-Anhalt v Halleju (signatura: VD16
L 3593).
71 Na razpolago mi je bila popolna digitalizirana verzija integralnega izvirnega tiska pod signaturo
Res/Polem. 3126 n, ki jo je pripravila Bayerische Staatsbibliothek (Münchener Digitalisierungs-
Zentrum, Digitale Bibliothek, VD16 R 2331).
