Page 58 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 58
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
žef Lamberg in Nikolaj Jurišič svojemu gospodu Ferdinandu iz Krupe
poročala o slabem izkupičku misije,59 Kuripečič pa svoj popis popotova-
nja k turškemu sultanu zaključuje z besedami: »V četrtek, 9. februarja,
smo veseli iz Žužemberka preko Krke krenili v Šmarje in nato v Ljublja-
no. Bogu bodi hvala!«60 Učeni tolmač se je mogel Vsevišnjemu zahva-
liti, ker so se njegove popotne homatije končale brez škode zanj, še teh-
tnejše razloge za »pogovor« z Vsevladarjem pa je imel poslej Kuripeči-
čev vrhovni fevdalni gospod, kralj Ferdinand. Ta se je namreč šele do-
bro znašel v križih in težavah, kajti Turki odtlej pa do zadnjega desetlet-
ja 16. stoletja njegovim deželam niso dali prav veliko miru, še kaj dosti
predaha ne.
In tako strah pred turško nevarnostjo, ki je mladega Trubarja morda
navedel, da je po odhodu Sulejmanove vojske izpred Dunaja 1530. tudi
sam pobral šila in kopita ter zapustil metropolo ob Donavi, ni le ostal,
temveč se je skozi celo 16. stoletje do bitke pri Sisku (1593) zaradi turških
vojnih akcij v Srednji Evropi le še krepil – predvsem pri prebivalcih pod
Alpami in tudi pri Trubarju.
Spisi, ki so izpod reformatorjevega peresa prihajali v njegovi zreli
ustvarjalni dobi (po 1557), so tako postali pravcati kalejdoskop sočasnih
slovenskih pogledov in odmevov na turško vprašanje, in sicer tako na
ravni reformatorjeve osebne življenjske izkušnje kot na nivoju tedanjega
srednjeevropskega idearija in imaginarija, na ravni verske kot na nivoju
eksistencialne problematike. Kajti podobno, kot do drugih vprašanj svo-
jega časa, je bilo splošno evropsko in (tako) Trubarjevo stališče tudi do
Turkov (muslimanov) v 16. stoletju povsem jasno definirano. Osmani so
za civilizacijo oz. učeno kulturo Okcidenta poleg objekta strahu ter zani-
manja na ravni imaginarija in idearija po večini predstavljali sovražnike
»prave vere« ter zatorej tudi vsega dobrega in civiliziranega. Zato je bil
teo- in evropocentrični pogled nanje decidirano izključujoč.
Do znamenite izjave nemške kanclerke Angele Merkel (oktober
2010) o »multikultiju« kot povsem ponesrečenem projektu je bilo v
zadnjem desetletju ob bolj ali manj politično konjunkturnih javnih do-
godkih tudi iz ust posameznih predstavnikov/-c družbenega življenja na
Slovenskem slišati kakšno posebej abotno ocvetličeno frazo o dozdev-
nem »zgodovinskem medkulturnem dialogu«. Ali kakšno temu po-
dobno neslano mentalno šalo najnovejše dobe evrokratizma. Niti v zgo-
dovini niti v serioznem zgodovinopisju o omenjenem kajpak ni ne duha
59 J. Gruden, n. d., 570.
60 B. Kuripečič, n. d., 52.
žef Lamberg in Nikolaj Jurišič svojemu gospodu Ferdinandu iz Krupe
poročala o slabem izkupičku misije,59 Kuripečič pa svoj popis popotova-
nja k turškemu sultanu zaključuje z besedami: »V četrtek, 9. februarja,
smo veseli iz Žužemberka preko Krke krenili v Šmarje in nato v Ljublja-
no. Bogu bodi hvala!«60 Učeni tolmač se je mogel Vsevišnjemu zahva-
liti, ker so se njegove popotne homatije končale brez škode zanj, še teh-
tnejše razloge za »pogovor« z Vsevladarjem pa je imel poslej Kuripeči-
čev vrhovni fevdalni gospod, kralj Ferdinand. Ta se je namreč šele do-
bro znašel v križih in težavah, kajti Turki odtlej pa do zadnjega desetlet-
ja 16. stoletja njegovim deželam niso dali prav veliko miru, še kaj dosti
predaha ne.
In tako strah pred turško nevarnostjo, ki je mladega Trubarja morda
navedel, da je po odhodu Sulejmanove vojske izpred Dunaja 1530. tudi
sam pobral šila in kopita ter zapustil metropolo ob Donavi, ni le ostal,
temveč se je skozi celo 16. stoletje do bitke pri Sisku (1593) zaradi turških
vojnih akcij v Srednji Evropi le še krepil – predvsem pri prebivalcih pod
Alpami in tudi pri Trubarju.
Spisi, ki so izpod reformatorjevega peresa prihajali v njegovi zreli
ustvarjalni dobi (po 1557), so tako postali pravcati kalejdoskop sočasnih
slovenskih pogledov in odmevov na turško vprašanje, in sicer tako na
ravni reformatorjeve osebne življenjske izkušnje kot na nivoju tedanjega
srednjeevropskega idearija in imaginarija, na ravni verske kot na nivoju
eksistencialne problematike. Kajti podobno, kot do drugih vprašanj svo-
jega časa, je bilo splošno evropsko in (tako) Trubarjevo stališče tudi do
Turkov (muslimanov) v 16. stoletju povsem jasno definirano. Osmani so
za civilizacijo oz. učeno kulturo Okcidenta poleg objekta strahu ter zani-
manja na ravni imaginarija in idearija po večini predstavljali sovražnike
»prave vere« ter zatorej tudi vsega dobrega in civiliziranega. Zato je bil
teo- in evropocentrični pogled nanje decidirano izključujoč.
Do znamenite izjave nemške kanclerke Angele Merkel (oktober
2010) o »multikultiju« kot povsem ponesrečenem projektu je bilo v
zadnjem desetletju ob bolj ali manj politično konjunkturnih javnih do-
godkih tudi iz ust posameznih predstavnikov/-c družbenega življenja na
Slovenskem slišati kakšno posebej abotno ocvetličeno frazo o dozdev-
nem »zgodovinskem medkulturnem dialogu«. Ali kakšno temu po-
dobno neslano mentalno šalo najnovejše dobe evrokratizma. Niti v zgo-
dovini niti v serioznem zgodovinopisju o omenjenem kajpak ni ne duha
59 J. Gruden, n. d., 570.
60 B. Kuripečič, n. d., 52.
