Page 56 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 56
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
Obe strani tudi v nadaljevanju z nespretno roko začetih pogajanj nista
popustili. Ferdinand, ki je bil v šibkejšem vojaško-političnem položaju, je
imel nesorazmerno velike apetite: preko svojih emisarjev je zahteval, da
mu pripadejo vsa mesta na Ogrskem, poleg tega pa naj bi Sulejman Ve-
ličastni vrnil nekatere zasedene kraje na Balkanu, med njimi tudi Beo-
grad, Šabac, Banja Luko in Jajce. Na te zahteve je prevejani Ibrahim paša
z neprikrito ironijo odvrnil: »Čudno, da Ferdinand ne zahteva tudi Ca-
rigrada.« Pogovori so se nato nadaljevali, toda brez kakršnega koli rezul-
tata, in ko je na koncu oba poslanca sprejel sultan Sulejman, je bilo iz nje-
govih besed takoj jasno razbrati, da so pogajanja s tem nevarnim sogovor-
nikom padla v vodo na celi črti, ter tudi to, da utegne biti Ferdinand od-
slej v hudi stiski. Sultan je namreč Hobordancu in Višnjegorskemu rekel:
»Vajin gospodar do sedaj še ni niti občutil našega prijateljstva in sosed-
stva. Toda prav kmalu bo okusil oboje. Povejta mu, da bom prišel k nje-
mu sam z vso svojo silo in mu bom sam prodal trdnjave, ki jih zahteva.
Spomnite ga le, naj vse lepo pripravi in nas dostojno sprejme.«55
Na pogajanjih leta 1530 se tak diplomatski kratek stik, kot si ga je
privoščil Hobordanec dve leti poprej, sicer ni zgodil, je pa Ibrahim paša
Ferdinandovima odposlancema po uvodnih vljudnostih priredil zgovo-
ren prikaz osmanske ekonomske in politične nadmoči: ko sta kot argu-
ment za svoje pogajalske zahteve začela omenjati cekine, jima je skozi
okno palače pokazal na bližnje zgradbe in rekel, da so tamkajšnji stol-
pi polni zlata in srebra, ki da se ga ni nihče še niti dotaknil. Tudi jima je
svetoval, naj pred njegovim vrhovnim gospodom ne onegavita preveč z
denarjem, kajti sultan – ta, po izvoru arabski samostalnik je izhodiščno
referiral na pomensko polje moči, avtoritete in vladanja! – ni kak zakot-
ni kramar, da bi prodajal svoje ljudi in dežele, pa tudi veliki vezir mu ne
kani svetovati nič takega.56
Kuripečič nadaljuje: »Z velikim vezirjem sta se /Jožef Lamberg in
Nikolaj Jurišič/ pogovarjala tri ure. Ker je pogovor trajal zelo dolgo, je
/Ibrahim paša/ ukazal, naj jim prinesejo piti. Ko so jima prinesli in so
strežaji postregli, so Turki zopet vzkliknili: “Bog daj, da vam pijača pri-
nese dolgo življenje.” Oba sta pila vsak iz svojega lepega sodčka zelo slad-
ko, dobro kuhano kavo. Ko sta se gospoda poslavljala od paše, so jima
Turki zaželeli srečno vrnitev in zdravje.«57
Diplomate je nazadnje čakal še obisk pri sultanu Sulejmanu Veli-
častnem, vrhovnem gospodarju nad življenjem in smrtjo v Osmanskem
55 V. Simoniti, n. d., 128, 129.
56 J. Gruden, n. d., 569, 570.
57 B. Kuripečič, n. d., 44.
Obe strani tudi v nadaljevanju z nespretno roko začetih pogajanj nista
popustili. Ferdinand, ki je bil v šibkejšem vojaško-političnem položaju, je
imel nesorazmerno velike apetite: preko svojih emisarjev je zahteval, da
mu pripadejo vsa mesta na Ogrskem, poleg tega pa naj bi Sulejman Ve-
ličastni vrnil nekatere zasedene kraje na Balkanu, med njimi tudi Beo-
grad, Šabac, Banja Luko in Jajce. Na te zahteve je prevejani Ibrahim paša
z neprikrito ironijo odvrnil: »Čudno, da Ferdinand ne zahteva tudi Ca-
rigrada.« Pogovori so se nato nadaljevali, toda brez kakršnega koli rezul-
tata, in ko je na koncu oba poslanca sprejel sultan Sulejman, je bilo iz nje-
govih besed takoj jasno razbrati, da so pogajanja s tem nevarnim sogovor-
nikom padla v vodo na celi črti, ter tudi to, da utegne biti Ferdinand od-
slej v hudi stiski. Sultan je namreč Hobordancu in Višnjegorskemu rekel:
»Vajin gospodar do sedaj še ni niti občutil našega prijateljstva in sosed-
stva. Toda prav kmalu bo okusil oboje. Povejta mu, da bom prišel k nje-
mu sam z vso svojo silo in mu bom sam prodal trdnjave, ki jih zahteva.
Spomnite ga le, naj vse lepo pripravi in nas dostojno sprejme.«55
Na pogajanjih leta 1530 se tak diplomatski kratek stik, kot si ga je
privoščil Hobordanec dve leti poprej, sicer ni zgodil, je pa Ibrahim paša
Ferdinandovima odposlancema po uvodnih vljudnostih priredil zgovo-
ren prikaz osmanske ekonomske in politične nadmoči: ko sta kot argu-
ment za svoje pogajalske zahteve začela omenjati cekine, jima je skozi
okno palače pokazal na bližnje zgradbe in rekel, da so tamkajšnji stol-
pi polni zlata in srebra, ki da se ga ni nihče še niti dotaknil. Tudi jima je
svetoval, naj pred njegovim vrhovnim gospodom ne onegavita preveč z
denarjem, kajti sultan – ta, po izvoru arabski samostalnik je izhodiščno
referiral na pomensko polje moči, avtoritete in vladanja! – ni kak zakot-
ni kramar, da bi prodajal svoje ljudi in dežele, pa tudi veliki vezir mu ne
kani svetovati nič takega.56
Kuripečič nadaljuje: »Z velikim vezirjem sta se /Jožef Lamberg in
Nikolaj Jurišič/ pogovarjala tri ure. Ker je pogovor trajal zelo dolgo, je
/Ibrahim paša/ ukazal, naj jim prinesejo piti. Ko so jima prinesli in so
strežaji postregli, so Turki zopet vzkliknili: “Bog daj, da vam pijača pri-
nese dolgo življenje.” Oba sta pila vsak iz svojega lepega sodčka zelo slad-
ko, dobro kuhano kavo. Ko sta se gospoda poslavljala od paše, so jima
Turki zaželeli srečno vrnitev in zdravje.«57
Diplomate je nazadnje čakal še obisk pri sultanu Sulejmanu Veli-
častnem, vrhovnem gospodarju nad življenjem in smrtjo v Osmanskem
55 V. Simoniti, n. d., 128, 129.
56 J. Gruden, n. d., 569, 570.
57 B. Kuripečič, n. d., 44.
