Page 23 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 23
Predgovor
sičnem tisku z omejitvijo dolžine in zaporo barvne opreme. Tako je mo-
goče tudi resno razmišljati o recepcijski usmerjenosti k bralcu, kajti za-
vedati se kaže dejstva, da recepcija slovenske znanstvene knjige, četudi
ta pripoveduje o nacionalni zgodovini, ni sama po sebi niti pogojena s
snovjo, kaj šele zagotovljena vnaprej. Znanstvene knjige za recepcijski čas
namreč tekmujejo z drugimi tiskanimi in elektronskimi mediji, z obvez-
nimi in prostočasnimi dejavnostmi slehernika, in še to samo v tistem oz-
kem segmentu bralstva, ki ga snov nagovarja.
Koncept barvne slikovne »neomejenosti« in tozadevne semantične
enakovrednosti jezikovnim znakom je v Upornikih, »hudih farjih« in
Hudičevih soldatih, ki izhajajo kot sedemnajsta izdaja serije Dissertatio-
nes, uveljavljen drugič, in sicer kot ponovni preizkusni kamen celotne-
ga koncepta nekoliko širokopotezneje, kot bi bil mogel biti sicer. Tako
je objavljenih 168 slik, ki so deloma mojega avtorskega porekla, poveči-
ni pa gre za reprodukcije del iz 16. stoletja, ki so jim skladno z avtorsko
zakonodajo v Sloveniji in EU (70 let po avtorjevi smrti) prenehale avtor-
ske pravice ali pa je bilo dovoljenje za objavo (v primeru reprodukcij del
iz Bayerische Staatsbibliothek, kot se nahajajo na Europeani) pridoblje-
no pisno. Izbor se je ravnal po ključu semantične povezave z zapisanim
besedilom (afirmativni, kontrastivni komentar, kontrapunkt ...) in po
načelu aktualnosti objave v slovenskem prostoru. Tako so prišle v poštev
predvsem tiste enote slikovne opreme, ki na Slovenskem še niso bile ob-
javljene ali vsaj ne v barvni tehniki.
Besedilno, uredniško, oblikovalsko in stavsko je knjiga, kot je pred
bralcem — z vsemi svojimi napakami vred —, izključno delo pišočega, se
pa zahvaljujem Pedagoškemu inštitutu in Igorju Ž. Žagarju, čigar tehtna
zasluga je, da se je Digitalna knjižnica, v kateri delo izhaja, sploh lahko
uveljavila kot resen založniško-izdajteljski projekt.
Bila bi črna nehvaležnost, če se ne bi čisto ob koncu te prolegomene
zahvalil svoji soprogi, ge. Heleni Čebul, ki je v času nastajanja pričujoče
knjige pokazala izjemno benevolenco do tega početja ter tu in tam kot
izšolana likovnica namenila kakšen strokovni pogled posameznim stra-
nem s slikovno opremo. – Prijazna hvala.
Želim užitka pri branju.
V Ljubljani, 17. decembra 2011
Jonatan Vinkler
sičnem tisku z omejitvijo dolžine in zaporo barvne opreme. Tako je mo-
goče tudi resno razmišljati o recepcijski usmerjenosti k bralcu, kajti za-
vedati se kaže dejstva, da recepcija slovenske znanstvene knjige, četudi
ta pripoveduje o nacionalni zgodovini, ni sama po sebi niti pogojena s
snovjo, kaj šele zagotovljena vnaprej. Znanstvene knjige za recepcijski čas
namreč tekmujejo z drugimi tiskanimi in elektronskimi mediji, z obvez-
nimi in prostočasnimi dejavnostmi slehernika, in še to samo v tistem oz-
kem segmentu bralstva, ki ga snov nagovarja.
Koncept barvne slikovne »neomejenosti« in tozadevne semantične
enakovrednosti jezikovnim znakom je v Upornikih, »hudih farjih« in
Hudičevih soldatih, ki izhajajo kot sedemnajsta izdaja serije Dissertatio-
nes, uveljavljen drugič, in sicer kot ponovni preizkusni kamen celotne-
ga koncepta nekoliko širokopotezneje, kot bi bil mogel biti sicer. Tako
je objavljenih 168 slik, ki so deloma mojega avtorskega porekla, poveči-
ni pa gre za reprodukcije del iz 16. stoletja, ki so jim skladno z avtorsko
zakonodajo v Sloveniji in EU (70 let po avtorjevi smrti) prenehale avtor-
ske pravice ali pa je bilo dovoljenje za objavo (v primeru reprodukcij del
iz Bayerische Staatsbibliothek, kot se nahajajo na Europeani) pridoblje-
no pisno. Izbor se je ravnal po ključu semantične povezave z zapisanim
besedilom (afirmativni, kontrastivni komentar, kontrapunkt ...) in po
načelu aktualnosti objave v slovenskem prostoru. Tako so prišle v poštev
predvsem tiste enote slikovne opreme, ki na Slovenskem še niso bile ob-
javljene ali vsaj ne v barvni tehniki.
Besedilno, uredniško, oblikovalsko in stavsko je knjiga, kot je pred
bralcem — z vsemi svojimi napakami vred —, izključno delo pišočega, se
pa zahvaljujem Pedagoškemu inštitutu in Igorju Ž. Žagarju, čigar tehtna
zasluga je, da se je Digitalna knjižnica, v kateri delo izhaja, sploh lahko
uveljavila kot resen založniško-izdajteljski projekt.
Bila bi črna nehvaležnost, če se ne bi čisto ob koncu te prolegomene
zahvalil svoji soprogi, ge. Heleni Čebul, ki je v času nastajanja pričujoče
knjige pokazala izjemno benevolenco do tega početja ter tu in tam kot
izšolana likovnica namenila kakšen strokovni pogled posameznim stra-
nem s slikovno opremo. – Prijazna hvala.
Želim užitka pri branju.
V Ljubljani, 17. decembra 2011
Jonatan Vinkler
