Page 25 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 25
d Turki in
papežniki nas brani,
Gospod!
Po odhodu iz mesta ob lepi, modri Donavi si je učeni tržaški škof
Pietro Bonomo bržda tudi pri Sv. Justu na obalah Adriatika zaže-
lel urediti škofovski dvor tako, kot je bil ob koncu svojega dunajskega
obdobja vajen v obdonavski metropoli. Pomemben del tega bi bil tudi
pevski zbor, ki bi dostojno oskrboval petje v stolnem božjem hramu v
Trstu in bi z distoniranjem ne žalil glasbeno »dobro uglašenih« hu-
manistovih ušes. Izraz humanist je namreč v 16. stoletju veljal skorajda
za sinonim izbrušenega okusa na vseh področjih posamičnikovega bit-
ja in nehanja, zlasti pa je bil povečini temeljito podkleten s poznavan-
jem humanističnih artes liberales in tako zagotovo tudi glasbe, ponava-
di predvsem na teoretični ravni – kot discipline. Poleg tega se je Bono-
mo muzikalno brusil predvsem na Dunaju, kjer je standard vokalno-in-
strumentalnega glasbenega poustvarjanja takrat predstavljala cesarjeva
Hofkapelle.
Ta je bila reorganizirana leta 1498 na pobudo »poslednjega vite-
za«, habsburškega cesarja Maksimilijana I. (1508–1519), ki je bil glas-
beni umetnosti izrazito naklonjen. V svoji avtobiografiji Weisskunig se
je dal na lesorezu Hansa Burgkmeira celo upodobiti v družbi glasbeni-
kov in njihovih instrumentov (harfa, orgle, pavke ...), na drugem znanem
Burgkmeirovem lesorezu – Triumphzug Maximilians –, ki je nastal med
1512 in 1519, pa je bil na izrecno vladarjevo željo upodobljen celoten glas-
beni sestav instrumentalistov in pevcev vključno z dvornim organistom
Hofhaimerjem, skladateljem Isaacom in kapelnikom Jurijem Slatkonjo.
Dvorno kapelo je namreč od 1498. do svoje smrti 26. aprila 1522
vodil prav slednji, ki je postal najprej pevovodja (Singermeister), nato ka-
papežniki nas brani,
Gospod!
Po odhodu iz mesta ob lepi, modri Donavi si je učeni tržaški škof
Pietro Bonomo bržda tudi pri Sv. Justu na obalah Adriatika zaže-
lel urediti škofovski dvor tako, kot je bil ob koncu svojega dunajskega
obdobja vajen v obdonavski metropoli. Pomemben del tega bi bil tudi
pevski zbor, ki bi dostojno oskrboval petje v stolnem božjem hramu v
Trstu in bi z distoniranjem ne žalil glasbeno »dobro uglašenih« hu-
manistovih ušes. Izraz humanist je namreč v 16. stoletju veljal skorajda
za sinonim izbrušenega okusa na vseh področjih posamičnikovega bit-
ja in nehanja, zlasti pa je bil povečini temeljito podkleten s poznavan-
jem humanističnih artes liberales in tako zagotovo tudi glasbe, ponava-
di predvsem na teoretični ravni – kot discipline. Poleg tega se je Bono-
mo muzikalno brusil predvsem na Dunaju, kjer je standard vokalno-in-
strumentalnega glasbenega poustvarjanja takrat predstavljala cesarjeva
Hofkapelle.
Ta je bila reorganizirana leta 1498 na pobudo »poslednjega vite-
za«, habsburškega cesarja Maksimilijana I. (1508–1519), ki je bil glas-
beni umetnosti izrazito naklonjen. V svoji avtobiografiji Weisskunig se
je dal na lesorezu Hansa Burgkmeira celo upodobiti v družbi glasbeni-
kov in njihovih instrumentov (harfa, orgle, pavke ...), na drugem znanem
Burgkmeirovem lesorezu – Triumphzug Maximilians –, ki je nastal med
1512 in 1519, pa je bil na izrecno vladarjevo željo upodobljen celoten glas-
beni sestav instrumentalistov in pevcev vključno z dvornim organistom
Hofhaimerjem, skladateljem Isaacom in kapelnikom Jurijem Slatkonjo.
Dvorno kapelo je namreč od 1498. do svoje smrti 26. aprila 1522
vodil prav slednji, ki je postal najprej pevovodja (Singermeister), nato ka-
