Page 21 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 21
Predgovor
Praktično zastonj. Podobno kot ob začetku tiska in tako ob rojstvu uče-
ne kulture Okcidenta: ta je temeljila na izhodiščno latinski, toda v 16.
stoletju tudi vse bolj vernakularni pismenosti in izmenjavi idej preko tis-
kanih del.
V primerjavi s klasično izdelavo in distribucijo tiskane knjige precej
nezapleten, poenostavljen, postopkovno optimiziran, predvsem pa radi-
kalno cenejši proces digitalne objave prinaša še precej več kot le možnost
planetarnega odmeva na izdano. Prvič po koncu rokopisne knjižne pro-
dukcije srednjega veka, ki je bila determinirana zgolj z mentalno poten-
co avtorja, s fizično ugodnimi okoliščanimi za pisanje in z dostopnostjo
materiala, na katerega se je pisalo, znova v celoti odpira prostor ustvar-
jalske svobode. Kajti obvladovanje informacijske tehnologije dandana-
šnji omogoča, da avtor sam opravi vsa dela, za katera je bila treba od Gu-
tenbergove iznajdbe naprej najemati – in seveda tudi primerno plačati!
– ozko specializirane obrtne strokovnjake: stavce, tiskarje, korektorje,
knjigovezce, prevoznike, knjigotržce ... Tako ustvarjalec danes, če le raz-
polaga z ustreznimi znanji, za izdajo svojega dela ne potrebuje več okor-
ne in finančno ponavadi skoraj nepopisno požrešne izdajateljske maši-
nerije. Ta se pri tiskani knjigi nujno realizira znotraj založbe in v sloven-
skih razmerah predvsem (še vedno!) precej stane.
Kajti izdelava tiska in njegova pot do bralca še vedno terjata večje
število delovalnikov (urednik, lektor, fotograf, oblikovalec, stavec, ko-
rektor, tiskar, knjigovezec, distributor, prodajalec), vsi ti deležniki pa že-
lijo za svoje delo seveda na koncu prejeti tudi zasluženo odmeno. S tiska-
no knjigo v slovenskem jeziku, zlasti z njeno znanstveno differentio spe-
cifico, se tako praviloma dogaja, da je izdana v skromnem številu izvo-
dov (vsakršno učeno spisje že zaradi snovi, horizonta pričakovanja bral-
cev in ubeseditve ne more pretendirati, da bi postalo knjigotrški hit, kot
je npr. Figesov Natašin ples, ki trenutno beleži že peto uspešno izdajo)
in da založba, ki se sploh še peča z izdajanjem izvirnega strokovnega slo-
vstva v slovenskem jeziku, tudi zaradi lastne organizacijske (ne)učinko-
vitosti in procesne podoptimiranosti ponavadi že pred tiskovno predsta-
vitvijo novega dela za izdelavo le-tega porabi prav vsa sredstva, ki jih je na
tem ali onem razpisu priboril avtor, in sicer ali s svojimi referencami in/
ali z umeščenostjo v bolj ali manj močno družbeno omrežje.
Toda pot nove slovenske znanstvene knjige k bralcu še zdaleč ni od-
prta. Kleč se namreč skriva zlasti v magični besedi distribucija, pa tudi v
povsem legitimnem interesu založb, da si s prodajo tiskov, ki so jih spro-
ducirale, povrnejo vsaj stroške investicije. Za t. i. »znanstvene« založbe
to ponavadi predstavlja znaten problem, kajti razen posameznih založb v
Praktično zastonj. Podobno kot ob začetku tiska in tako ob rojstvu uče-
ne kulture Okcidenta: ta je temeljila na izhodiščno latinski, toda v 16.
stoletju tudi vse bolj vernakularni pismenosti in izmenjavi idej preko tis-
kanih del.
V primerjavi s klasično izdelavo in distribucijo tiskane knjige precej
nezapleten, poenostavljen, postopkovno optimiziran, predvsem pa radi-
kalno cenejši proces digitalne objave prinaša še precej več kot le možnost
planetarnega odmeva na izdano. Prvič po koncu rokopisne knjižne pro-
dukcije srednjega veka, ki je bila determinirana zgolj z mentalno poten-
co avtorja, s fizično ugodnimi okoliščanimi za pisanje in z dostopnostjo
materiala, na katerega se je pisalo, znova v celoti odpira prostor ustvar-
jalske svobode. Kajti obvladovanje informacijske tehnologije dandana-
šnji omogoča, da avtor sam opravi vsa dela, za katera je bila treba od Gu-
tenbergove iznajdbe naprej najemati – in seveda tudi primerno plačati!
– ozko specializirane obrtne strokovnjake: stavce, tiskarje, korektorje,
knjigovezce, prevoznike, knjigotržce ... Tako ustvarjalec danes, če le raz-
polaga z ustreznimi znanji, za izdajo svojega dela ne potrebuje več okor-
ne in finančno ponavadi skoraj nepopisno požrešne izdajateljske maši-
nerije. Ta se pri tiskani knjigi nujno realizira znotraj založbe in v sloven-
skih razmerah predvsem (še vedno!) precej stane.
Kajti izdelava tiska in njegova pot do bralca še vedno terjata večje
število delovalnikov (urednik, lektor, fotograf, oblikovalec, stavec, ko-
rektor, tiskar, knjigovezec, distributor, prodajalec), vsi ti deležniki pa že-
lijo za svoje delo seveda na koncu prejeti tudi zasluženo odmeno. S tiska-
no knjigo v slovenskem jeziku, zlasti z njeno znanstveno differentio spe-
cifico, se tako praviloma dogaja, da je izdana v skromnem številu izvo-
dov (vsakršno učeno spisje že zaradi snovi, horizonta pričakovanja bral-
cev in ubeseditve ne more pretendirati, da bi postalo knjigotrški hit, kot
je npr. Figesov Natašin ples, ki trenutno beleži že peto uspešno izdajo)
in da založba, ki se sploh še peča z izdajanjem izvirnega strokovnega slo-
vstva v slovenskem jeziku, tudi zaradi lastne organizacijske (ne)učinko-
vitosti in procesne podoptimiranosti ponavadi že pred tiskovno predsta-
vitvijo novega dela za izdelavo le-tega porabi prav vsa sredstva, ki jih je na
tem ali onem razpisu priboril avtor, in sicer ali s svojimi referencami in/
ali z umeščenostjo v bolj ali manj močno družbeno omrežje.
Toda pot nove slovenske znanstvene knjige k bralcu še zdaleč ni od-
prta. Kleč se namreč skriva zlasti v magični besedi distribucija, pa tudi v
povsem legitimnem interesu založb, da si s prodajo tiskov, ki so jih spro-
ducirale, povrnejo vsaj stroške investicije. Za t. i. »znanstvene« založbe
to ponavadi predstavlja znaten problem, kajti razen posameznih založb v
