Page 18 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 18
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
vsem) resnica v ontološkem smislu, temveč naracija, pripoved, zgodba,
vredna pomnjenja, ker zastran nje obstaja konsenz, da je njena vsebina
pomembna ad conservandam civitatis.
Nič drugače ni s pričujočo historiografsko monografijo. Bralec bo
v njej našel snov, ki je primarno vezana na oblikovanje slovenske prote-
stantske književnosti 16. stoletja, toda tudi na evropsko politično, ver-
sko, glasbeno, kulturno in intelektualno zgodovino zgodnjega novega
veka. In sicer snov, ki more imeti v formi psihičnih slik, posledic občest-
venega spomina dolgega trajanja, občutne, čeprav še ne jasno razpozna-
ne implikacije celo v tako sodobnih dogajanjih, kot so bile npr. do nedav-
na aktualne občestvene zadrege zastran postavitve islamskega verskega
središča v Ljubljani. V ospredju historiografske naracije tokrat niso niti
osebe in njihova morda izjemna dejanja, niti njihove biografije in ne po-
membnejši dogodki tistega časa, temveč so za miselno osišče po filološko
vzeta slovstvena dela Primoža Trubarja, okoli katerih se napletajo obče-
stvene in individualne zgodbe. Poznavanje le-teh pa tvori referenčni pro-
stor za razumevanje omenjanih književnih besedil, toda tudi za doume-
vanje razvoja slovenske književnosti v omenjeni dobi in – nenazadnje –
Trubarjeve osebne in intelektualne biografije ter fiziognomije.
V prvem delu knjige (Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!)
miselno jedro tvori pripoved o Trubarjevem edinem starozaveznem bib-
ličnem prevodu, o Tem celem psalterju Davidovem (1566), v drugem (Iz
globočin kličem k Tebi) pa temelj za historiografsko naracijo predstavljajo
kancionali očeta slovenske književnosti. Toda niti Trubarjeva književ-
na dela niso čisto prava rdeča nit celotne historiografske knjige, pač pa
je to pripovedovanje o imaginarijih in idearijih 16. stoletja zastran Tur-
kov/muslimanov, protestantov in (duhovnov) rimske cerkve. Ključni seg-
ment pričujoče knjige je tako narativ, ki želi artikulirati genezo in podo-
bo splošnoevropskih, protestantskih, Luthrovih in Trubarjevih ... po-
gledov na: 1) ob zori novega veka pereče vprašanje Turkov (slednje pona-
vadi sovpade s tedanjim okcitanskim pogledom na islam), 2) stanje rim-
ske cerkve in 3) podobo, kot jo je o protestantih imela njena sočasna ka-
toliška tekmica zlasti na Kranjskem.
Od tod jemlje svojo utemeljitev tudi naslov knjige – Uporniki,
»hudi farji« in Hudičevi soldatje. Kajti gre za zgodovinopisno naracijo o
mentalnih podobah, imaginarijih o rimski cerkvi, »hudih farjih«, pred-
vsem pa muslimanih, ki sta jih tako rimska cerkev kot njena protestant-
ska konkurentka ugledovali kot glavne materialne reprezentante Zlode-
ja na zemlji, kot »Hudičeve soldate«. In sicer o imaginarjih, ki so bili
značilni za protestantsko cerkev v Nemčiji, pa preko Trubarjevega delo-
vsem) resnica v ontološkem smislu, temveč naracija, pripoved, zgodba,
vredna pomnjenja, ker zastran nje obstaja konsenz, da je njena vsebina
pomembna ad conservandam civitatis.
Nič drugače ni s pričujočo historiografsko monografijo. Bralec bo
v njej našel snov, ki je primarno vezana na oblikovanje slovenske prote-
stantske književnosti 16. stoletja, toda tudi na evropsko politično, ver-
sko, glasbeno, kulturno in intelektualno zgodovino zgodnjega novega
veka. In sicer snov, ki more imeti v formi psihičnih slik, posledic občest-
venega spomina dolgega trajanja, občutne, čeprav še ne jasno razpozna-
ne implikacije celo v tako sodobnih dogajanjih, kot so bile npr. do nedav-
na aktualne občestvene zadrege zastran postavitve islamskega verskega
središča v Ljubljani. V ospredju historiografske naracije tokrat niso niti
osebe in njihova morda izjemna dejanja, niti njihove biografije in ne po-
membnejši dogodki tistega časa, temveč so za miselno osišče po filološko
vzeta slovstvena dela Primoža Trubarja, okoli katerih se napletajo obče-
stvene in individualne zgodbe. Poznavanje le-teh pa tvori referenčni pro-
stor za razumevanje omenjanih književnih besedil, toda tudi za doume-
vanje razvoja slovenske književnosti v omenjeni dobi in – nenazadnje –
Trubarjeve osebne in intelektualne biografije ter fiziognomije.
V prvem delu knjige (Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!)
miselno jedro tvori pripoved o Trubarjevem edinem starozaveznem bib-
ličnem prevodu, o Tem celem psalterju Davidovem (1566), v drugem (Iz
globočin kličem k Tebi) pa temelj za historiografsko naracijo predstavljajo
kancionali očeta slovenske književnosti. Toda niti Trubarjeva književ-
na dela niso čisto prava rdeča nit celotne historiografske knjige, pač pa
je to pripovedovanje o imaginarijih in idearijih 16. stoletja zastran Tur-
kov/muslimanov, protestantov in (duhovnov) rimske cerkve. Ključni seg-
ment pričujoče knjige je tako narativ, ki želi artikulirati genezo in podo-
bo splošnoevropskih, protestantskih, Luthrovih in Trubarjevih ... po-
gledov na: 1) ob zori novega veka pereče vprašanje Turkov (slednje pona-
vadi sovpade s tedanjim okcitanskim pogledom na islam), 2) stanje rim-
ske cerkve in 3) podobo, kot jo je o protestantih imela njena sočasna ka-
toliška tekmica zlasti na Kranjskem.
Od tod jemlje svojo utemeljitev tudi naslov knjige – Uporniki,
»hudi farji« in Hudičevi soldatje. Kajti gre za zgodovinopisno naracijo o
mentalnih podobah, imaginarijih o rimski cerkvi, »hudih farjih«, pred-
vsem pa muslimanih, ki sta jih tako rimska cerkev kot njena protestant-
ska konkurentka ugledovali kot glavne materialne reprezentante Zlode-
ja na zemlji, kot »Hudičeve soldate«. In sicer o imaginarjih, ki so bili
značilni za protestantsko cerkev v Nemčiji, pa preko Trubarjevega delo-
