Page 28 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 28
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
na primer Vergilijevo Eneido, izmed sodobnih spisov pa zagotovo Pa-
raphrasis in Novum Testamentum Erazma Rotterdamskega, in to ne le v
italijanskem in nemškem, temveč tudi v – slovenskem jeziku.
Slednje pomembno in ravno toliko pomenljivo pričuje o podobi, ko-
munikacijskih zmožnostih ter – retrospektivno – o strukturi slovenske-
ga jezika pred Catechizmom Primoža Trubarja ter daje slutiti, da sloven-
ščina v zahtevnejših komunikacijskih položajih kljub zgolj sporadičnim
zapisom iz časa med nastankom Brižinskih spomenikov (10./11. stolet-
je) in prvo knjigo (1550) tedaj vendarle ni bila omejena zgolj na liturgič-
no9 in deloma cerkveno- ter mestnoupravno rabo, kot je izpričano v sre-
dnjeveških slovstvenih spomenikih, npr. v Černjejskem rokopisu s konca
15. stoletja, zlasti pa v štirih prisegah mesta Kranja. V takem primeru bi
škof Bonomo najverjetneje zadel ob praktično nepremostljive jezikovne
prepreke, če bi želel eksplikacijo (ki je metabesedilo) nekega, vse prej kot
enostavnega klasičnega latinskega »narativa« izpeljati v jeziku, ki bi bil
na ravni sintakse, besedišča in frazeologije omejen zgolj na jedrna in naj-
bolj frekventna izrazila, kot so v rabi npr. v posameznih narečjih. – Škof
Bonomo se s takimi težavami očitno ni spopadal, pa slovenščina zagoto-
vo ni bila njegov materni jezik.
Trubar je med prvim bivanjem v Trstu na svojega gospoda, dobrot-
nika in učitelja zagotovo napravil spodbuden vtis, saj mu je razsvetljeni
humanist leta 1527 ugladil pot na Dunaj ter ga oskrbel tudi s »posvetnim
blagom«, da bi mladeniču med študijem ničesar posebej ne manjkalo. Tr-
žaški škof se je tega lotil tako, da je Trubarju istega leta, ko je ta odšel na
Dunaj, dal župnijo sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu, in to kljub dej-
stvu, da Trubar še ni dopolnil štiriindvajset let, kolikor naj bi po kanon-
skem pravu rimske cerkve štel vsak kandidat za redno posvetitev. Župnija je
imela takrat sedem podružnic in je zajemala vasi ob Savi od Hrastnika do
Orehovega, svojemu imetniku pa je donašala okoli 40 goldinarjev letno.10
Trubar v Loki leta 1527 ni župnikoval, kajti dušnopastirsko delo na bene-
ficiatnih farah so tedaj proti plačilu oz. za del dohodka od fare praviloma
opravljali vikarji, pač pa je zasedel mesto najprej v meščanski šoli pri stolni-
ci sv. Štefana na Dunaju.
9 Gre tudi za pridižno rabo, kar pomeni artikuliranje vsaj v neki obliki nadnarečne slovenščine. Za
čas v desetletjih pred prvo slovensko knjigo je tako stanje razbrati celo iz biografskih podatkov o de-
lovanju Primoža Trubarja: ta je moral kot stolni kanonik v Ljubljani od leta 1542 naprej oskrbovati
maše in molitve v stolnici, predvsem pa slovenske pridige (M. Rupel, Primož Trubar, 54). Delo En re-
gišter, ena kratka postila (1557) velja tako šteti za tekstno rekapitulacijo tovrstne Trubarjeve dejavnosti
(M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 79, 80).
10 O tem se je mogoče poučiti iz napovedi dohodkov, ki jo je 1. marca 1544 sestavil Trubarjev nasled-
nik na fari v Loki Urban Sila. M. Rupel, Primož Trubar, 27.
na primer Vergilijevo Eneido, izmed sodobnih spisov pa zagotovo Pa-
raphrasis in Novum Testamentum Erazma Rotterdamskega, in to ne le v
italijanskem in nemškem, temveč tudi v – slovenskem jeziku.
Slednje pomembno in ravno toliko pomenljivo pričuje o podobi, ko-
munikacijskih zmožnostih ter – retrospektivno – o strukturi slovenske-
ga jezika pred Catechizmom Primoža Trubarja ter daje slutiti, da sloven-
ščina v zahtevnejših komunikacijskih položajih kljub zgolj sporadičnim
zapisom iz časa med nastankom Brižinskih spomenikov (10./11. stolet-
je) in prvo knjigo (1550) tedaj vendarle ni bila omejena zgolj na liturgič-
no9 in deloma cerkveno- ter mestnoupravno rabo, kot je izpričano v sre-
dnjeveških slovstvenih spomenikih, npr. v Černjejskem rokopisu s konca
15. stoletja, zlasti pa v štirih prisegah mesta Kranja. V takem primeru bi
škof Bonomo najverjetneje zadel ob praktično nepremostljive jezikovne
prepreke, če bi želel eksplikacijo (ki je metabesedilo) nekega, vse prej kot
enostavnega klasičnega latinskega »narativa« izpeljati v jeziku, ki bi bil
na ravni sintakse, besedišča in frazeologije omejen zgolj na jedrna in naj-
bolj frekventna izrazila, kot so v rabi npr. v posameznih narečjih. – Škof
Bonomo se s takimi težavami očitno ni spopadal, pa slovenščina zagoto-
vo ni bila njegov materni jezik.
Trubar je med prvim bivanjem v Trstu na svojega gospoda, dobrot-
nika in učitelja zagotovo napravil spodbuden vtis, saj mu je razsvetljeni
humanist leta 1527 ugladil pot na Dunaj ter ga oskrbel tudi s »posvetnim
blagom«, da bi mladeniču med študijem ničesar posebej ne manjkalo. Tr-
žaški škof se je tega lotil tako, da je Trubarju istega leta, ko je ta odšel na
Dunaj, dal župnijo sv. Helene v Loki pri Zidanem Mostu, in to kljub dej-
stvu, da Trubar še ni dopolnil štiriindvajset let, kolikor naj bi po kanon-
skem pravu rimske cerkve štel vsak kandidat za redno posvetitev. Župnija je
imela takrat sedem podružnic in je zajemala vasi ob Savi od Hrastnika do
Orehovega, svojemu imetniku pa je donašala okoli 40 goldinarjev letno.10
Trubar v Loki leta 1527 ni župnikoval, kajti dušnopastirsko delo na bene-
ficiatnih farah so tedaj proti plačilu oz. za del dohodka od fare praviloma
opravljali vikarji, pač pa je zasedel mesto najprej v meščanski šoli pri stolni-
ci sv. Štefana na Dunaju.
9 Gre tudi za pridižno rabo, kar pomeni artikuliranje vsaj v neki obliki nadnarečne slovenščine. Za
čas v desetletjih pred prvo slovensko knjigo je tako stanje razbrati celo iz biografskih podatkov o de-
lovanju Primoža Trubarja: ta je moral kot stolni kanonik v Ljubljani od leta 1542 naprej oskrbovati
maše in molitve v stolnici, predvsem pa slovenske pridige (M. Rupel, Primož Trubar, 54). Delo En re-
gišter, ena kratka postila (1557) velja tako šteti za tekstno rekapitulacijo tovrstne Trubarjeve dejavnosti
(M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 79, 80).
10 O tem se je mogoče poučiti iz napovedi dohodkov, ki jo je 1. marca 1544 sestavil Trubarjev nasled-
nik na fari v Loki Urban Sila. M. Rupel, Primož Trubar, 27.
