Page 20 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 20
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
virniki nespremenjeni in morejo brez zadrege služiti za nadaljnjo rabo.
Zaradi žanrske specifičnosti besedilnega tipa znanstvene monografi-
je se avtorju pričujočega besedila tudi ne zdi potrebno jemati prav re-
sno domislice, da dozdevno »uveljavljena« raba znanstvenega aparata
v slovenskem jeziku narekuje prevode tujejezičnih citatov v slovenščino.
Praksa v slovenski slovstveni historiografiji namreč vsaj deloma dokazu-
je prav nasprotno, pa tudi znanstvena knjiga s snovjo iz zgodnjega nove-
ga veka pač ni trivialna literatura in od morebitnega splošnega bralca vsaj
deloma zahteva tudi snovi primerne bralske kompetence, med ostalim
poznavanje še kakšnega drugega slovanskega idioma, kot je slovenščina,
pa npr. tudi nemščine, latinščine in še kakšnega jezika.
Zaradi temeljnega in temeljitega konceptualnega avtorskega ter ek-
dotičnega premisleka prihajajo Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi sol-
datje pred bralca v digitalni obliki in primarno na svetovnem spletu.
Toda v formi, ki je brezplačno dostopna prav vsakomur, ki mu je mar
razmer(ij) med odločujočimi formativnimi sil(nic)ami v političnem, ver-
skem in intelektualnem prostoru, v katerem se je od zore novega veka
oblikovala posebna jezikovna, kulturna in etnična entiteta, ki si je sča-
soma nadela samopoimenovanje Slovenci. Podobno, kot so v 15. stoletju
humanisti, vajeni (pozno)srednjeveške rokopisne književne produkcije,
za tisk iznašli pomenljivo poimenovanje – scriptura nuova –, je namreč
moč zastran svetovnega spleta misliti tudi danes. Klasični tisk kot nova
oblika količinske (re)produkcije pisave/pisave za množice je namreč te-
daj omogočil dotlej nesluteno širjenje zamisli in tako tudi najradikal-
nejše soočanje idearijev tedanjosti in včerajšnjosti. Med drugim tudi lu-
teransko reformacijo na Nemškem, o kateri teče pripoved tudi v priču-
jočem delu. Toda zaradi fizične determiniranosti tiskarskih izdelkov se
je moglo tudi ob najdinamičnejšem razmahu tiska v drugi polovici 20.
stoletja komaj katero delo pohvaliti s kontinentalno distribucijo in tako
tudi z možnostjo za kar najbolj občo recepcijo.
Z objavljanjem na spletu pa tovrstna negativitetna konstanta pri ob-
javljanju izgineva. Binarna scriptura nuova druge polovice 20. stoletja s
svojimi mrežnimi protokoli namreč omogoča takojšnjo in planetarno
diseminacijo prav vsega, kar se znajde na medmrežju, pa naj so to sve-
ža znanstvena dela, fotografije oddaljenih prostranstev vesolja s telesko-
pa Hubble, amaterski filmi s počitnic kakšne malomeščanske familije,
načrti orožij za teroristične napade ali pa tisoči strani »pobegle« kore-
spondence državnih služb te ali one velesile, ki razkrivajo, da je v seda-
njem globalnem svetu komaj kaj točno tako/takó, kot se zdi. Posredova-
ti je mogoče prav vse, in to prav vsakomur, ki je (informacijsko) pismen.
virniki nespremenjeni in morejo brez zadrege služiti za nadaljnjo rabo.
Zaradi žanrske specifičnosti besedilnega tipa znanstvene monografi-
je se avtorju pričujočega besedila tudi ne zdi potrebno jemati prav re-
sno domislice, da dozdevno »uveljavljena« raba znanstvenega aparata
v slovenskem jeziku narekuje prevode tujejezičnih citatov v slovenščino.
Praksa v slovenski slovstveni historiografiji namreč vsaj deloma dokazu-
je prav nasprotno, pa tudi znanstvena knjiga s snovjo iz zgodnjega nove-
ga veka pač ni trivialna literatura in od morebitnega splošnega bralca vsaj
deloma zahteva tudi snovi primerne bralske kompetence, med ostalim
poznavanje še kakšnega drugega slovanskega idioma, kot je slovenščina,
pa npr. tudi nemščine, latinščine in še kakšnega jezika.
Zaradi temeljnega in temeljitega konceptualnega avtorskega ter ek-
dotičnega premisleka prihajajo Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi sol-
datje pred bralca v digitalni obliki in primarno na svetovnem spletu.
Toda v formi, ki je brezplačno dostopna prav vsakomur, ki mu je mar
razmer(ij) med odločujočimi formativnimi sil(nic)ami v političnem, ver-
skem in intelektualnem prostoru, v katerem se je od zore novega veka
oblikovala posebna jezikovna, kulturna in etnična entiteta, ki si je sča-
soma nadela samopoimenovanje Slovenci. Podobno, kot so v 15. stoletju
humanisti, vajeni (pozno)srednjeveške rokopisne književne produkcije,
za tisk iznašli pomenljivo poimenovanje – scriptura nuova –, je namreč
moč zastran svetovnega spleta misliti tudi danes. Klasični tisk kot nova
oblika količinske (re)produkcije pisave/pisave za množice je namreč te-
daj omogočil dotlej nesluteno širjenje zamisli in tako tudi najradikal-
nejše soočanje idearijev tedanjosti in včerajšnjosti. Med drugim tudi lu-
teransko reformacijo na Nemškem, o kateri teče pripoved tudi v priču-
jočem delu. Toda zaradi fizične determiniranosti tiskarskih izdelkov se
je moglo tudi ob najdinamičnejšem razmahu tiska v drugi polovici 20.
stoletja komaj katero delo pohvaliti s kontinentalno distribucijo in tako
tudi z možnostjo za kar najbolj občo recepcijo.
Z objavljanjem na spletu pa tovrstna negativitetna konstanta pri ob-
javljanju izgineva. Binarna scriptura nuova druge polovice 20. stoletja s
svojimi mrežnimi protokoli namreč omogoča takojšnjo in planetarno
diseminacijo prav vsega, kar se znajde na medmrežju, pa naj so to sve-
ža znanstvena dela, fotografije oddaljenih prostranstev vesolja s telesko-
pa Hubble, amaterski filmi s počitnic kakšne malomeščanske familije,
načrti orožij za teroristične napade ali pa tisoči strani »pobegle« kore-
spondence državnih služb te ali one velesile, ki razkrivajo, da je v seda-
njem globalnem svetu komaj kaj točno tako/takó, kot se zdi. Posredova-
ti je mogoče prav vse, in to prav vsakomur, ki je (informacijsko) pismen.
