Page 22 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 22
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
prestolnici so ostale običajne brez celovite distribucijske mreže (knjigar-
ne, agenti, telefonska in spletna prodaja). To pa za nov znanstveni tisk v
slovenščini ne pomeni nič pobudnega: taki knjigi se namreč nato pra-
viloma še leta dogaja isto, kar je v 18. stoletju veljalo za umetnine, ki so
jih po vsej Evropi za rusko carico Katarino Veliko – tudi na ne najbolj
transparenten način! – zbirali njeni »agenti«. Znamenita vladarica je o
zbranem dejala, da se bodo ob njem naslajale ona in – miši. Zaradi ne-
urejenih ali zelo dragih distribucijskih poti (če se npr. založba, ki nima
svoje distribucije in knjigarn, odloči dati svoje knjige v komisijsko pro-
dajo pri večji založniški korporaciji, znašajo marže za prodajalca tudi več
kot 40 %) so ponavadi miši tudi poglavitni »bralec« novih slovenskih
znanstvenih knjig, ki se, vsaj večina izdaj, še leta grmadijo po depojih
založb. Te morajo seveda od vsakega neprodanega izvoda plačati davek,
zato se občasno raje odločajo celo za uničenje neprodane naklade kot za
nadaljnje nekajletno ekonomsko problematično »garažiranje«.
Zgoraj zapisano je tako tudi ključen argument, zakaj izhajajo Upor-
niki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje digitalno. E-založništvo, ki ga
predstavlja izvirna integralna platforma za izdajanje najzahtevnejših
knjižnih projektov Digitalna knjižnica Pedagoškega inštituta, avtorja
namreč osvobaja strahu ali vsaj nelagodja pred premajhno distribucijo
(ta pri Digitalni knjižnici ni le lokalna, državna ali kontinentalna, tem-
več planetarna ter cenena), kakršnekoli simbolične ali ekonomske pod-
rejenosti napram založniku, ki bi mogla izvirati iz (ne)pridobitve sub-
vencijskih sredstev ali premajhne količine državne dotacije v celotnem
denarnem toku, potrebnem za izdajo posamezne znanstvene knjige, ter
ovir zastran obsega besedila in količine likovne opreme (slike, tabele ...).
Slednje je pri elektronskem izdajateljstvu in založništvu, kot je uvel-
javljeno v Digitalni knjižnici, še zlasti pomembno, ker more tovrstna iz-
hodiščno zgolj in samo oblikovna možnost (potencial: avtor v digitalni
izdaji ni omenjen niti s številom strani niti z omejitvijo, da lahko natis-
ne samo črno-belo verzijo slikovne opreme, niti ni obtežen z uredniško
zadrego, da sme v tiskani izdaji barvno likovno gradivo umestiti samo
na določene tiskovne pole) vplivati na vsebinsko strukturo knjige. Če
ustvarjalec ni obremenjen z dejstvom, da mora zaradi stroškov preloma
in tiska (le-ti se lahko pri številčnejših nakladah zlasti izdaj v barvnem
tisku že ob razliki manjšega števila avtorskih pol spremenijo za nekaj
sto, tisoč ali več evrov) krajšati svoje integralno zamišljeno delo, če nima
omejitve in lahko objavlja barvno likovno opremo, ki tako ne služi le kot
slikovno mašilo, temveč besedilu semantično enakovreden del izdaje, te-
daj je celotno monografijo mogoče izpeljati bistveno drugače kot pri kla-
prestolnici so ostale običajne brez celovite distribucijske mreže (knjigar-
ne, agenti, telefonska in spletna prodaja). To pa za nov znanstveni tisk v
slovenščini ne pomeni nič pobudnega: taki knjigi se namreč nato pra-
viloma še leta dogaja isto, kar je v 18. stoletju veljalo za umetnine, ki so
jih po vsej Evropi za rusko carico Katarino Veliko – tudi na ne najbolj
transparenten način! – zbirali njeni »agenti«. Znamenita vladarica je o
zbranem dejala, da se bodo ob njem naslajale ona in – miši. Zaradi ne-
urejenih ali zelo dragih distribucijskih poti (če se npr. založba, ki nima
svoje distribucije in knjigarn, odloči dati svoje knjige v komisijsko pro-
dajo pri večji založniški korporaciji, znašajo marže za prodajalca tudi več
kot 40 %) so ponavadi miši tudi poglavitni »bralec« novih slovenskih
znanstvenih knjig, ki se, vsaj večina izdaj, še leta grmadijo po depojih
založb. Te morajo seveda od vsakega neprodanega izvoda plačati davek,
zato se občasno raje odločajo celo za uničenje neprodane naklade kot za
nadaljnje nekajletno ekonomsko problematično »garažiranje«.
Zgoraj zapisano je tako tudi ključen argument, zakaj izhajajo Upor-
niki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje digitalno. E-založništvo, ki ga
predstavlja izvirna integralna platforma za izdajanje najzahtevnejših
knjižnih projektov Digitalna knjižnica Pedagoškega inštituta, avtorja
namreč osvobaja strahu ali vsaj nelagodja pred premajhno distribucijo
(ta pri Digitalni knjižnici ni le lokalna, državna ali kontinentalna, tem-
več planetarna ter cenena), kakršnekoli simbolične ali ekonomske pod-
rejenosti napram založniku, ki bi mogla izvirati iz (ne)pridobitve sub-
vencijskih sredstev ali premajhne količine državne dotacije v celotnem
denarnem toku, potrebnem za izdajo posamezne znanstvene knjige, ter
ovir zastran obsega besedila in količine likovne opreme (slike, tabele ...).
Slednje je pri elektronskem izdajateljstvu in založništvu, kot je uvel-
javljeno v Digitalni knjižnici, še zlasti pomembno, ker more tovrstna iz-
hodiščno zgolj in samo oblikovna možnost (potencial: avtor v digitalni
izdaji ni omenjen niti s številom strani niti z omejitvijo, da lahko natis-
ne samo črno-belo verzijo slikovne opreme, niti ni obtežen z uredniško
zadrego, da sme v tiskani izdaji barvno likovno gradivo umestiti samo
na določene tiskovne pole) vplivati na vsebinsko strukturo knjige. Če
ustvarjalec ni obremenjen z dejstvom, da mora zaradi stroškov preloma
in tiska (le-ti se lahko pri številčnejših nakladah zlasti izdaj v barvnem
tisku že ob razliki manjšega števila avtorskih pol spremenijo za nekaj
sto, tisoč ali več evrov) krajšati svoje integralno zamišljeno delo, če nima
omejitve in lahko objavlja barvno likovno opremo, ki tako ne služi le kot
slikovno mašilo, temveč besedilu semantično enakovreden del izdaje, te-
daj je celotno monografijo mogoče izpeljati bistveno drugače kot pri kla-
