Page 171 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 171
Trden grad je naš Gospod
se je pod priorko Ursulo Zierer primerilo, da je tudi protestantizem na-
šel pot med redovnice, in sicer je stopil na protestantsko stran menda
kar cel konvent in še vse podrejene župnije.33 Nekaj podobnega naj bi se
dogajalo tudi v Mekinjah, in sicer pod prednico Suzano Gornjegrajsko
(Oberburg, Oberburgerin, 1583–1593), ki je bila obdolžena, da razme-
tava s samostanskimi novci, da z njimi podpira svoje luteranske sorodni-
ke Gallenberge, da bere in prepisuje heretične knjige, zlasti pa so ji očita-
li, da je dopustila, da se je njen sorodnik Jakob Gallenberški polastil sko-
raj celotnega samostanjskega premoženja (Gallenbergi so bili sicer usta-
novniki in patroni mekinjskega samostana).34 Nič drugače ni bilo drug-
je na Kranjskem in Koroškem: opatu cisterce v Kostanjevici Hofsteterju
(1563–1580) so poleg omahljivosti pri držanju striktne katoliške obser-
vance očitali tudi razuzdano življenje, v minoritskem samostanu v Belja-
ku pa je ostal le gvardijan, ki je stopil v evangeličansko vero, se oženil in z
družino prebival v napol porušenem samostanskem poslopju.35
Poudariti velja, da ni mogoče brez pridržka pritrditi razlagam sta-
rejšega ali prokatoliško apologetsko orientiranega slovenskega zgodovi-
nopisja (npr. J. V. Gruden), ki se ukvarja s 16. stoletjem v Notranji Av-
striji, namreč, da je eden poglavitnih razlogov za tak razkroj katoliške
cerkvene pokrajine iskati predvsem v razmahu luteranstva, ki da je tudi
preko svojih plemiških protektorjev na Kranjskem, Koroškem in Šta-
jerskem »ugrabljalo« posesti katoliške cerkve njenim prvotnim lastni-
kom – rimski cerkvi. Razmah protestantizma v 16. stoletju je namreč
v Notranji Avstriji že naletel na dezorganizirano katoliško duhovnost,
razkroj cerkvene pokrajine, ki se je dogajal že vsaj od sredine 15. stole-
tja naprej, pa kaže morda vpisati na rovaš sicer negotovih razmer v sami
rimski cerkvi, v Notranji Avstriji pa sta težo pridala še dolgotrajni spor
med oglejskim patriarhom in cesarjem (kar je preprečevalo redno viziti-
ranje), predvsem pa turška nevarnost. Tako se protestantizemv Notranji
Avstriji manifestira tudi kot naravna novoveška zamenjava za razkrojeno
in dezorganizirano srednjeveško duhovnost rimske cerkve, ki tudi v not-
ranjeavstrijskih deželah očitno ni več uspešno naslavljala dušnih potreb
ljubi, kajti ni zmogla vzdrževati niti celovite in koherentne lastne struk-
ture. Vzroki tega so številni, predvsem stanje v sami rimski cerkvi, ki je
bila tedaj, kot so se že od koncila v Konstanci v drugem desetletju 15. sto-
letja (5. november 1414–22. april 1418) zavedali njeni vrhovi, potrebna
»poprave od peta do temena«.
33 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 683.
34 J. Gruden, n. d., 682, 683.
35 J. Gruden, n. d., 680, 679.
se je pod priorko Ursulo Zierer primerilo, da je tudi protestantizem na-
šel pot med redovnice, in sicer je stopil na protestantsko stran menda
kar cel konvent in še vse podrejene župnije.33 Nekaj podobnega naj bi se
dogajalo tudi v Mekinjah, in sicer pod prednico Suzano Gornjegrajsko
(Oberburg, Oberburgerin, 1583–1593), ki je bila obdolžena, da razme-
tava s samostanskimi novci, da z njimi podpira svoje luteranske sorodni-
ke Gallenberge, da bere in prepisuje heretične knjige, zlasti pa so ji očita-
li, da je dopustila, da se je njen sorodnik Jakob Gallenberški polastil sko-
raj celotnega samostanjskega premoženja (Gallenbergi so bili sicer usta-
novniki in patroni mekinjskega samostana).34 Nič drugače ni bilo drug-
je na Kranjskem in Koroškem: opatu cisterce v Kostanjevici Hofsteterju
(1563–1580) so poleg omahljivosti pri držanju striktne katoliške obser-
vance očitali tudi razuzdano življenje, v minoritskem samostanu v Belja-
ku pa je ostal le gvardijan, ki je stopil v evangeličansko vero, se oženil in z
družino prebival v napol porušenem samostanskem poslopju.35
Poudariti velja, da ni mogoče brez pridržka pritrditi razlagam sta-
rejšega ali prokatoliško apologetsko orientiranega slovenskega zgodovi-
nopisja (npr. J. V. Gruden), ki se ukvarja s 16. stoletjem v Notranji Av-
striji, namreč, da je eden poglavitnih razlogov za tak razkroj katoliške
cerkvene pokrajine iskati predvsem v razmahu luteranstva, ki da je tudi
preko svojih plemiških protektorjev na Kranjskem, Koroškem in Šta-
jerskem »ugrabljalo« posesti katoliške cerkve njenim prvotnim lastni-
kom – rimski cerkvi. Razmah protestantizma v 16. stoletju je namreč
v Notranji Avstriji že naletel na dezorganizirano katoliško duhovnost,
razkroj cerkvene pokrajine, ki se je dogajal že vsaj od sredine 15. stole-
tja naprej, pa kaže morda vpisati na rovaš sicer negotovih razmer v sami
rimski cerkvi, v Notranji Avstriji pa sta težo pridala še dolgotrajni spor
med oglejskim patriarhom in cesarjem (kar je preprečevalo redno viziti-
ranje), predvsem pa turška nevarnost. Tako se protestantizemv Notranji
Avstriji manifestira tudi kot naravna novoveška zamenjava za razkrojeno
in dezorganizirano srednjeveško duhovnost rimske cerkve, ki tudi v not-
ranjeavstrijskih deželah očitno ni več uspešno naslavljala dušnih potreb
ljubi, kajti ni zmogla vzdrževati niti celovite in koherentne lastne struk-
ture. Vzroki tega so številni, predvsem stanje v sami rimski cerkvi, ki je
bila tedaj, kot so se že od koncila v Konstanci v drugem desetletju 15. sto-
letja (5. november 1414–22. april 1418) zavedali njeni vrhovi, potrebna
»poprave od peta do temena«.
33 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 683.
34 J. Gruden, n. d., 682, 683.
35 J. Gruden, n. d., 680, 679.
