Page 170 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 170
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
si bili prisiljeni poleg dela donosa s fare, ki jim je pripadal, za pokrivanje
zgolj osnovnih eksistenčnih potreb oskrbeti še dodaten, »postranski«
zaslužek, npr. prihodke iz vinotoča ali od konjarjenja. Niso pa bili tako
redki primeri, ko so (takšni) kleriki, zlasti v mestih, vodili tudi obrt-
ne igre na srečo (kockarnice), občasno pa se je našel tudi kakšen tak du-
hoven, ki je iz pridobitvenih razlogov načeloval kar ustanovi najstarejše
obrti. V češki historiografiji, ki obravnava dobo pred nastopom husitske
revolucije, je tako mogoče prebrati zgodbo o razvpitem praškem duhov-
niku Ludviku Kojati s Kolešovic:
»Nesrečnik prve vrste pa je bil župnik pri sv. Janezu na Podskali Ludvik
Kojata, čigar moralno zadržanje se je povsem ujemalo z vsem, kar smo
grajevrednega o njem izrekli na drugem mestu. Imel je priležnico, ki je pre-
bivala na Vyšhradu; poleg tega je v svoji hiši, ki jo je imel pod samostanom
sv. Katarine nasproti šole sv. Apolinarija, zorganiral javno kurbišče, v kate-
rem je vzdrževal štiri, včasih pet ali celo osem prostitutk, h katerim je bil mo-
goč javni dostop. Poleg tega je bil strasten kockar. Hodil je igrat v hišo Hen-
sla Glaserja in Margarete Pletlove na Starem mestu praškem in je tako vča-
sih zaigral celo svoja oblačila, tako da se je v nočnih urah nag vračal v dom
svoje pridruge.«31
Omenjena situacija je bila pereča že več kot stoletje in pol pred na-
stopom protestantske reformacije na Nemškem, kajti med poglavitnimi
problemi sočasne cerkve jo omenjajo že intelektualni predhodniki M.
Jana Husa, npr. Jan Milíč z Kroměříže (1320/1325–1374) in Matěj z Ja-
nova (1350/1355–1393; v Regulae Veteris et Novi Testamenti).
Laksno držanje katoliške moralke pa v Trubarjevem času ni zazna-
movalo samo duhovnikov po farah, temveč tudi »ustanove posvečene-
ga življenja«. Tako je že generalni vikar oglejskega patriarha Grimmani-
ja Jacob Maracco v svojem pismu patriarhu, ki ga je na slednjega 28. ok-
tobra 1568 naslovil iz Vidma, zastran samostana Studenice na Štajer-
skem zapisal:
»Na Štajerskem je nunski samostan, ki ima več tisoč forintov dohodkov
(nekateri pravijo petnajst). V tem samostanu je bila opatinja zelo razuzdana,
prav tako neka nuna in dve deklini.«32
Najprej so bile pritožbe izrečene proti prednici Barbari Panxner,
zato je oglejski patriarh predlagal, da se samostanski prihodki uporabijo
za dotiranje jezuitskega kolegija, ki naj bi bil ustanovljen na mestu žen-
skega dominikanskega samostana v Studenicah. Načrt ni bil izpeljan,
nune pa so samostan upravljale onstran strožje cerkvene obedience: tako
31 Václav Vladivoj Tomek, Dějepis města Prahy III, Praha 1875, 244, glej tudi 215 in nasl.
32 J. Gruden, n. d., 13, 14–15.
si bili prisiljeni poleg dela donosa s fare, ki jim je pripadal, za pokrivanje
zgolj osnovnih eksistenčnih potreb oskrbeti še dodaten, »postranski«
zaslužek, npr. prihodke iz vinotoča ali od konjarjenja. Niso pa bili tako
redki primeri, ko so (takšni) kleriki, zlasti v mestih, vodili tudi obrt-
ne igre na srečo (kockarnice), občasno pa se je našel tudi kakšen tak du-
hoven, ki je iz pridobitvenih razlogov načeloval kar ustanovi najstarejše
obrti. V češki historiografiji, ki obravnava dobo pred nastopom husitske
revolucije, je tako mogoče prebrati zgodbo o razvpitem praškem duhov-
niku Ludviku Kojati s Kolešovic:
»Nesrečnik prve vrste pa je bil župnik pri sv. Janezu na Podskali Ludvik
Kojata, čigar moralno zadržanje se je povsem ujemalo z vsem, kar smo
grajevrednega o njem izrekli na drugem mestu. Imel je priležnico, ki je pre-
bivala na Vyšhradu; poleg tega je v svoji hiši, ki jo je imel pod samostanom
sv. Katarine nasproti šole sv. Apolinarija, zorganiral javno kurbišče, v kate-
rem je vzdrževal štiri, včasih pet ali celo osem prostitutk, h katerim je bil mo-
goč javni dostop. Poleg tega je bil strasten kockar. Hodil je igrat v hišo Hen-
sla Glaserja in Margarete Pletlove na Starem mestu praškem in je tako vča-
sih zaigral celo svoja oblačila, tako da se je v nočnih urah nag vračal v dom
svoje pridruge.«31
Omenjena situacija je bila pereča že več kot stoletje in pol pred na-
stopom protestantske reformacije na Nemškem, kajti med poglavitnimi
problemi sočasne cerkve jo omenjajo že intelektualni predhodniki M.
Jana Husa, npr. Jan Milíč z Kroměříže (1320/1325–1374) in Matěj z Ja-
nova (1350/1355–1393; v Regulae Veteris et Novi Testamenti).
Laksno držanje katoliške moralke pa v Trubarjevem času ni zazna-
movalo samo duhovnikov po farah, temveč tudi »ustanove posvečene-
ga življenja«. Tako je že generalni vikar oglejskega patriarha Grimmani-
ja Jacob Maracco v svojem pismu patriarhu, ki ga je na slednjega 28. ok-
tobra 1568 naslovil iz Vidma, zastran samostana Studenice na Štajer-
skem zapisal:
»Na Štajerskem je nunski samostan, ki ima več tisoč forintov dohodkov
(nekateri pravijo petnajst). V tem samostanu je bila opatinja zelo razuzdana,
prav tako neka nuna in dve deklini.«32
Najprej so bile pritožbe izrečene proti prednici Barbari Panxner,
zato je oglejski patriarh predlagal, da se samostanski prihodki uporabijo
za dotiranje jezuitskega kolegija, ki naj bi bil ustanovljen na mestu žen-
skega dominikanskega samostana v Studenicah. Načrt ni bil izpeljan,
nune pa so samostan upravljale onstran strožje cerkvene obedience: tako
31 Václav Vladivoj Tomek, Dějepis města Prahy III, Praha 1875, 244, glej tudi 215 in nasl.
32 J. Gruden, n. d., 13, 14–15.
