Page 109 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 109
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
čem v ključavnici nebeških vrat, oditi onstran zmirjen z Vsevišnjim.
Drugo težišče pa je prošnja k Bogu, naj da človeku že na tem svetu pri-
merno mentalno stališče, sredstva in obrambo pred Zlodejem in njego-
vimi ukanami – prav vsepričujočnost slednjih je bila za večino ljudi, ki so
živeli pred stoletjem luči in razuma, največja prepreka za miren prehod
v onostranstvo, kajti posamičnikova vest si je mogla očitati to in ono –,
da bi lahko zadnjo uro pričakal pomirjen in brez strahu pred večnim po-
gubljenjem v peklenskem ognju. Toda Trubar je pomensko žarišče pre-
nesel skorajda povsem v zelo konkretno tostranskost, kajti glavni pouda-
rek je postavil na prošnji Bogu, naj »lube Slovence« obvaruje pred teža-
vami, s katerimi so se le-ti srečevali pri izpovedovanju »prave, stare vere
kersčanske«. In to je bila rimska cerkev s papežem na čelu ter z bolj ali
manj bojevitimi »hudimi farji«, duhovni pod njim, ki tudi kranjskim,
koroškim in štajerskim protestantom v zadnjih desetletjih 16. stoletja
niso dali več prav do sape, predvsem pa turška nevarnost.
Oboje je najbrž motiviralo tudi uvrstitev pesmi Da pacem Domine
(Dai mir, o Bug, kersčenikom) v prevodu Sebastijana Krelja v Trubar-
jev kancional Ta celi catechismus, eni psalmi (1574).137 Gre za prevodno
razširitev elegično intonirane Luthrove pesmi Verleih uns Frieden gnäd-
lich, ki jo je wittenberški reformator zložil kot predelavo latinske antifo-
ne »Da pacem Domine in diebus nostris, quia non est alius, qui pugnet
pro nobis, nisi tu Deus noster. Da nobis pacem temporis, pacem pecto-
ris, pacem æternitatis«:
Verleih uns Frieden gnädiglich,
Herr Gott, zu unsern Zeiten.
Es ist doch ja kein ander nicht,
der für uns könnte streiten,
denn du, unser Gott, alleine.138
Luthrova verzifikacija je najverjetneje nastala v letih 1528/1529,
prvič pa je prišla med bralce v Gesangbuch Erfurt (1531) Andreasa
Rauscherja. Poleg elegične priprošnje za Božjo pomoč in mir cerkve,
ki vsaj deloma še odraža posamezne elemente srednjeveškega ideari-
ja z njegovim fatalističnim zaupanjem v tak potek dogodkov, kot ga
nezmotljivo usmerja Vsevladarjeva roka – v popotovanje zgodovine v
Božji državi in cerkvi od izgubljenega do zopet pridobljenega para-
diža –, pa pesem razkriva tudi odnos protestantske cerkve do bitja in
nehanja: ni druge resnične pomoči razen Božje.
137 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 434–436.
138 M. Luther, Geistliche Lieder, ur. Kurt Aland, Berlin 2002, Digitale Bibliothek Band 63, 69.
čem v ključavnici nebeških vrat, oditi onstran zmirjen z Vsevišnjim.
Drugo težišče pa je prošnja k Bogu, naj da človeku že na tem svetu pri-
merno mentalno stališče, sredstva in obrambo pred Zlodejem in njego-
vimi ukanami – prav vsepričujočnost slednjih je bila za večino ljudi, ki so
živeli pred stoletjem luči in razuma, največja prepreka za miren prehod
v onostranstvo, kajti posamičnikova vest si je mogla očitati to in ono –,
da bi lahko zadnjo uro pričakal pomirjen in brez strahu pred večnim po-
gubljenjem v peklenskem ognju. Toda Trubar je pomensko žarišče pre-
nesel skorajda povsem v zelo konkretno tostranskost, kajti glavni pouda-
rek je postavil na prošnji Bogu, naj »lube Slovence« obvaruje pred teža-
vami, s katerimi so se le-ti srečevali pri izpovedovanju »prave, stare vere
kersčanske«. In to je bila rimska cerkev s papežem na čelu ter z bolj ali
manj bojevitimi »hudimi farji«, duhovni pod njim, ki tudi kranjskim,
koroškim in štajerskim protestantom v zadnjih desetletjih 16. stoletja
niso dali več prav do sape, predvsem pa turška nevarnost.
Oboje je najbrž motiviralo tudi uvrstitev pesmi Da pacem Domine
(Dai mir, o Bug, kersčenikom) v prevodu Sebastijana Krelja v Trubar-
jev kancional Ta celi catechismus, eni psalmi (1574).137 Gre za prevodno
razširitev elegično intonirane Luthrove pesmi Verleih uns Frieden gnäd-
lich, ki jo je wittenberški reformator zložil kot predelavo latinske antifo-
ne »Da pacem Domine in diebus nostris, quia non est alius, qui pugnet
pro nobis, nisi tu Deus noster. Da nobis pacem temporis, pacem pecto-
ris, pacem æternitatis«:
Verleih uns Frieden gnädiglich,
Herr Gott, zu unsern Zeiten.
Es ist doch ja kein ander nicht,
der für uns könnte streiten,
denn du, unser Gott, alleine.138
Luthrova verzifikacija je najverjetneje nastala v letih 1528/1529,
prvič pa je prišla med bralce v Gesangbuch Erfurt (1531) Andreasa
Rauscherja. Poleg elegične priprošnje za Božjo pomoč in mir cerkve,
ki vsaj deloma še odraža posamezne elemente srednjeveškega ideari-
ja z njegovim fatalističnim zaupanjem v tak potek dogodkov, kot ga
nezmotljivo usmerja Vsevladarjeva roka – v popotovanje zgodovine v
Božji državi in cerkvi od izgubljenega do zopet pridobljenega para-
diža –, pa pesem razkriva tudi odnos protestantske cerkve do bitja in
nehanja: ni druge resnične pomoči razen Božje.
137 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 434–436.
138 M. Luther, Geistliche Lieder, ur. Kurt Aland, Berlin 2002, Digitale Bibliothek Band 63, 69.
