Page 11 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 11
d
V pričujoči monografiji osvetljujemo dva diskurzivna fenomena, ki imata v okvi-
ru vzgoje in izobraževanja precej pomembno vlogo, a pogosto ostajata prezrta. Govorili
bomo o retoriki in argumentaciji, veščinah uspešnega javnega prepričevanja in utemeljeva-
nja, družbenih in jezikovnih dejavnostih, brez katerih o sodobni šoli v najširšem smislu
skorajda ni mogoče govoriti. Pravzaprav si brez njiju težko predstavljamo vsakršno komu-
nikacijo, zato bi ju s skupnim imenom lahko poimenovali tudi komunikacijska kompeten-
ca, pri čemer se zavedamo, da gre za zamejeno pomensko polje omenjene sintagme. Ni vsa-
ka komunikacija že retorika in/ali argumentacija in niso vsi njeni vidiki, ki jo opredeljuje-
jo kot eno od tako imenovanih ključnih kompetenc, vezani na prepričevanje in/ali utemelje-
vanje. Oba diskurzivna fenomena, bodisi razumljena kot sestavini komunikacijske kom-
petence ali pa tudi ne, imata tudi danes pomembno vlogo zlasti v družbenem udejstvova-
nju. Ker je jezik oziroma jezikovna raba še vedno eno njegovih temeljnih orodij, predsta-
vlja obvladovanje retorike in argumentacije sredstvo oziroma način, s pomočjo katerega je
mogoče dosegati temeljne zahteve javnega, družbenega, demokratičnega delovanja. Toda,
kot bomo pokazali v nadaljevanju, velja za retoriko in argumentacijo vsaj v slovenskem
prostoru, da kot izobraževalni vsebini še vedno ostajata v ozadju bodisi sta napačno ra-
zumljeni ali ju v obliki izobraževalnih vsebin celo ni. Naš glavni namen je tako pokazati:
– zakaj je eksplicitno vključevanje retorike in argumentacije pomembno za slovensko
vzgojo in izobraževanje,
– zakaj je ključno, da se obe veščini v izobraževalnem prostoru tako poučujeta kot
uporabljata čim bolj sistematično,
V pričujoči monografiji osvetljujemo dva diskurzivna fenomena, ki imata v okvi-
ru vzgoje in izobraževanja precej pomembno vlogo, a pogosto ostajata prezrta. Govorili
bomo o retoriki in argumentaciji, veščinah uspešnega javnega prepričevanja in utemeljeva-
nja, družbenih in jezikovnih dejavnostih, brez katerih o sodobni šoli v najširšem smislu
skorajda ni mogoče govoriti. Pravzaprav si brez njiju težko predstavljamo vsakršno komu-
nikacijo, zato bi ju s skupnim imenom lahko poimenovali tudi komunikacijska kompeten-
ca, pri čemer se zavedamo, da gre za zamejeno pomensko polje omenjene sintagme. Ni vsa-
ka komunikacija že retorika in/ali argumentacija in niso vsi njeni vidiki, ki jo opredeljuje-
jo kot eno od tako imenovanih ključnih kompetenc, vezani na prepričevanje in/ali utemelje-
vanje. Oba diskurzivna fenomena, bodisi razumljena kot sestavini komunikacijske kom-
petence ali pa tudi ne, imata tudi danes pomembno vlogo zlasti v družbenem udejstvova-
nju. Ker je jezik oziroma jezikovna raba še vedno eno njegovih temeljnih orodij, predsta-
vlja obvladovanje retorike in argumentacije sredstvo oziroma način, s pomočjo katerega je
mogoče dosegati temeljne zahteve javnega, družbenega, demokratičnega delovanja. Toda,
kot bomo pokazali v nadaljevanju, velja za retoriko in argumentacijo vsaj v slovenskem
prostoru, da kot izobraževalni vsebini še vedno ostajata v ozadju bodisi sta napačno ra-
zumljeni ali ju v obliki izobraževalnih vsebin celo ni. Naš glavni namen je tako pokazati:
– zakaj je eksplicitno vključevanje retorike in argumentacije pomembno za slovensko
vzgojo in izobraževanje,
– zakaj je ključno, da se obe veščini v izobraževalnem prostoru tako poučujeta kot
uporabljata čim bolj sistematično,
