Page 12 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 12
Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo
kašči palače, pripoveduje enostavno zgodbo. Pripovedna shema je pravza-
prav toliko enostavna, da je že samo trditev, da gre za pripoved, morda tež-
ko sprejeti, vendar zagotovo lahko v okviru te razprave zatrdimo, da tega
besedila ni mogoče zamenjati z, denimo, filozofsko prozo. Če pa je način
ubeseditve zapleten – kaj to pomeni, bomo natančneje pojasnili v nadalje-
vanju –, to besedilo ni več zgolj ubeseditev neke stvarnosti; ravno toliko
kolikor namreč pripoved v tem primeru označuje neki predmet, označuje
tudi samo sebe. V tem primeru gre torej za besedilo, ki vsebuje pripoved o
nekem predmetu, obenem pa tudi besedilo »o samem sebi«; vprašanji, kaj
je ubesedeno in kako je ubesedeno postaneta neločljivo povezani,2 oprede-
litev literarne zvrsti nekega besedila pa že manj samoumevna.
Pri zgodovinopisnem besedilu je opisovani predmet od bralca navadno
predaleč, časovno, pogosto pa tudi prostorsko, da bi lahko med upovede-
no stvarnostjo in bralcem lahko obstajalo neko bolj ali manj neposredno
razmerje – razen seveda pri delih, ki obravnavajo polpreteklo zgodovino.
Dojemanje neke zgodovinske stvarnosti skozi besedilo oz. pripoved je po-
temtakem močno odvisno od načina ubeseditve, tem bolj v primeru antič-
ne zgodovine; ker je sodobni bralec od ubesedene stvarnosti časovno in na-
zorsko preveč oddaljen, ne more docela prodreti v miselne vzorce antične-
ga pisca ali »bralca«.
Zgodovinopisno besedilo ni zgolj povzemanje poljubnih dogodkov po
njihovem dejanskem vrstnem redu, temveč mora prava zgodovinopisna de-
javnost za svoj predmet obravnave povzemati predvsem tisto stvarnost, do
katere lahko (implicirani) avtor zavzame različne interpretativne pozicije.3
Ubeseditev te stvarnosti, ki je torej zgolj ena od možnih narativnih oblik,
potemtakem nujno sproži vprašanja o dejanskosti opisovanega, kar pa v bi-
stvu v ničemer ne zmanjša verjetnosti, da besedilo bralcu sporoča popolno
resnico. Avtoritativnost nekega zgodovinskega besedila oz. avtoritativnost
pripovedovalca (tj. pripovedovalca, ki mu njegova zunanja pozicija omogo-
ča visoko stopnjo védenja o predmetu razprave; avtoritativni pripovedova-
lec, ki bolj ali manj neposredno naslavlja tistega, ki se mu pripoveduje, vé
tako rekoč vse o dogajanjih,dejanjih, protagonistih itd.), ki ga z avtorjem
dejansko enači predvsem bralec,4 v tem tekstu izhaja iz (navidezne) resnič-
nosti opisovanega; pripoved s pomočjo posameznih narativnih tehnik tej
resnici zagotovi zgolj določeno formo, ki v bralcu vzbudi pozitiven odnos
do ubesedene stvarnosti oz. željo po spoznanju njene dejanskosti.
2 D. Carrier, On Narratology, Philosophy and Literature 8 (1984), št. 1, 32.
3 Prim. H. White, The Value of Narrativity in the Representation of Reality, v: On Narrative,
ur. W. J. T. Mitchell, Chicago 1981; o impliciranem avtorju gl. pogl. »Naratološka izhodiš-
ča«, podpogl. »Pripovedni glas: kdo pripoveduje?«.
4 G. Genette, Fictional Narrative, Factual Narrative, Poetics Today 11 (1990), št. 4, 764.
kašči palače, pripoveduje enostavno zgodbo. Pripovedna shema je pravza-
prav toliko enostavna, da je že samo trditev, da gre za pripoved, morda tež-
ko sprejeti, vendar zagotovo lahko v okviru te razprave zatrdimo, da tega
besedila ni mogoče zamenjati z, denimo, filozofsko prozo. Če pa je način
ubeseditve zapleten – kaj to pomeni, bomo natančneje pojasnili v nadalje-
vanju –, to besedilo ni več zgolj ubeseditev neke stvarnosti; ravno toliko
kolikor namreč pripoved v tem primeru označuje neki predmet, označuje
tudi samo sebe. V tem primeru gre torej za besedilo, ki vsebuje pripoved o
nekem predmetu, obenem pa tudi besedilo »o samem sebi«; vprašanji, kaj
je ubesedeno in kako je ubesedeno postaneta neločljivo povezani,2 oprede-
litev literarne zvrsti nekega besedila pa že manj samoumevna.
Pri zgodovinopisnem besedilu je opisovani predmet od bralca navadno
predaleč, časovno, pogosto pa tudi prostorsko, da bi lahko med upovede-
no stvarnostjo in bralcem lahko obstajalo neko bolj ali manj neposredno
razmerje – razen seveda pri delih, ki obravnavajo polpreteklo zgodovino.
Dojemanje neke zgodovinske stvarnosti skozi besedilo oz. pripoved je po-
temtakem močno odvisno od načina ubeseditve, tem bolj v primeru antič-
ne zgodovine; ker je sodobni bralec od ubesedene stvarnosti časovno in na-
zorsko preveč oddaljen, ne more docela prodreti v miselne vzorce antične-
ga pisca ali »bralca«.
Zgodovinopisno besedilo ni zgolj povzemanje poljubnih dogodkov po
njihovem dejanskem vrstnem redu, temveč mora prava zgodovinopisna de-
javnost za svoj predmet obravnave povzemati predvsem tisto stvarnost, do
katere lahko (implicirani) avtor zavzame različne interpretativne pozicije.3
Ubeseditev te stvarnosti, ki je torej zgolj ena od možnih narativnih oblik,
potemtakem nujno sproži vprašanja o dejanskosti opisovanega, kar pa v bi-
stvu v ničemer ne zmanjša verjetnosti, da besedilo bralcu sporoča popolno
resnico. Avtoritativnost nekega zgodovinskega besedila oz. avtoritativnost
pripovedovalca (tj. pripovedovalca, ki mu njegova zunanja pozicija omogo-
ča visoko stopnjo védenja o predmetu razprave; avtoritativni pripovedova-
lec, ki bolj ali manj neposredno naslavlja tistega, ki se mu pripoveduje, vé
tako rekoč vse o dogajanjih,dejanjih, protagonistih itd.), ki ga z avtorjem
dejansko enači predvsem bralec,4 v tem tekstu izhaja iz (navidezne) resnič-
nosti opisovanega; pripoved s pomočjo posameznih narativnih tehnik tej
resnici zagotovi zgolj določeno formo, ki v bralcu vzbudi pozitiven odnos
do ubesedene stvarnosti oz. željo po spoznanju njene dejanskosti.
2 D. Carrier, On Narratology, Philosophy and Literature 8 (1984), št. 1, 32.
3 Prim. H. White, The Value of Narrativity in the Representation of Reality, v: On Narrative,
ur. W. J. T. Mitchell, Chicago 1981; o impliciranem avtorju gl. pogl. »Naratološka izhodiš-
ča«, podpogl. »Pripovedni glas: kdo pripoveduje?«.
4 G. Genette, Fictional Narrative, Factual Narrative, Poetics Today 11 (1990), št. 4, 764.
