Page 9 - Gregor Pobežin, Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo, Pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah, Dissertationes 16
P. 9
d
Na freski Vincenza Foppa »Mladi Ciceron pri branju« (Fanciullo
leggente Cicerone) iz ok. 1463, njegovem edinem ohranjenem po-
svetnem delu,1 opazujemo zanimiv prizor: deček sedi na klopi, naslonjen
je na kamnito ograjo balkona, levo nogo je sproščeno položil kar na klop.
V levi roki drži knjigo in je ves zatopljen v branje; tudi na mizici pred njim
leži odprta knjiga, v niši zadaj je videti kup knjig, ki jih je nekdo tja odlo-
žil po uporabi. Da gre res za Cicerona, namiguje napis na naslonu klopi:
M. T. Ciciro.
Slika pripoveduje zgodbo, katere jedro je: »mladi Ciceron bere«. Ven-
dar pa celó oko neizkušenega opazovalca mora opaziti, da na sliki ni čisto
vse tako, kot bi pričakovali na upodobitvi prizora iz obdobja pozne rimske
republike: Ciceron je očitno oblečen v oblačila, značilna za 15. stoletje in
v rokah drži knjigo. Na »dobesedni« upodobitvi bi pričakovali, denimo,
deško tuniko, v rokah bralca pa zvitek. Vendar pa vse »nedoslednosti« te
podobe ne povedo skoraj ničesar o Ciceronu; iz podobe ja razvidno zgolj,
da je (nas sliki) očitno mlad, še deček. Misel, da morda rad bere, je že spe-
kulacija, ki jo je v vsebino slike vnesel opazovalec, »učeni bralec zgodbe«,
ki morda pozna Ciceronovo življenje neodvisno od slike. Jedro zgodbe pa
je vendar nedotaknjeno: mladi Ciceron bere. O samem slikarju kaj pove iz-
bira teme za podobo, dokazljive tehnike, morda vidne poteze čopiča. Spe-
cifična ikonografija še največ pove o slikarski umetnosti 15. stoletja.
Vsaka pripoved mora biti nujno o nečem. Uvodna misel Homerjeve
Iliade »pesem, boginja, zapoj o jezi Pelida Ahila« vsebuje natanko to te-
1 H. Jones, R. Kilpatrick, Cicero, Plutarch, and Vincenzo Foppa: Rethinking the Medici
Bank Fresco, International Journal of the Classical Tradition 13 (2007), št. 3, 369.
Na freski Vincenza Foppa »Mladi Ciceron pri branju« (Fanciullo
leggente Cicerone) iz ok. 1463, njegovem edinem ohranjenem po-
svetnem delu,1 opazujemo zanimiv prizor: deček sedi na klopi, naslonjen
je na kamnito ograjo balkona, levo nogo je sproščeno položil kar na klop.
V levi roki drži knjigo in je ves zatopljen v branje; tudi na mizici pred njim
leži odprta knjiga, v niši zadaj je videti kup knjig, ki jih je nekdo tja odlo-
žil po uporabi. Da gre res za Cicerona, namiguje napis na naslonu klopi:
M. T. Ciciro.
Slika pripoveduje zgodbo, katere jedro je: »mladi Ciceron bere«. Ven-
dar pa celó oko neizkušenega opazovalca mora opaziti, da na sliki ni čisto
vse tako, kot bi pričakovali na upodobitvi prizora iz obdobja pozne rimske
republike: Ciceron je očitno oblečen v oblačila, značilna za 15. stoletje in
v rokah drži knjigo. Na »dobesedni« upodobitvi bi pričakovali, denimo,
deško tuniko, v rokah bralca pa zvitek. Vendar pa vse »nedoslednosti« te
podobe ne povedo skoraj ničesar o Ciceronu; iz podobe ja razvidno zgolj,
da je (nas sliki) očitno mlad, še deček. Misel, da morda rad bere, je že spe-
kulacija, ki jo je v vsebino slike vnesel opazovalec, »učeni bralec zgodbe«,
ki morda pozna Ciceronovo življenje neodvisno od slike. Jedro zgodbe pa
je vendar nedotaknjeno: mladi Ciceron bere. O samem slikarju kaj pove iz-
bira teme za podobo, dokazljive tehnike, morda vidne poteze čopiča. Spe-
cifična ikonografija še največ pove o slikarski umetnosti 15. stoletja.
Vsaka pripoved mora biti nujno o nečem. Uvodna misel Homerjeve
Iliade »pesem, boginja, zapoj o jezi Pelida Ahila« vsebuje natanko to te-
1 H. Jones, R. Kilpatrick, Cicero, Plutarch, and Vincenzo Foppa: Rethinking the Medici
Bank Fresco, International Journal of the Classical Tradition 13 (2007), št. 3, 369.
