Page 52 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 52
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
Delo in Dnevnik jemljeta berlinsko krizo kot hladnovojni »bussiness as
usual«, kot sicer pomemben, a ne usoden ali prelomen dogodek, saj v njem
ni elementov demokratičnega socializma oziroma nobene politične novosti,
ki bi lahko zamajala hladnovojni status quo in sprožila premike v globalni
geopolitični ureditvi. Berlinska kriza je prej eden izmed rutinskih medblo-
kovskih incidentov, katerega posebnost je le v tem, da bi tako ekstremnost
samega ukrepa zaprtja meje in začetka gradnje zidu kot ogorčena zahodno-
nemška reakcija nanj lahko pripeljali do oboroženega spopada med svetov-
nima velesilama. Tako se pozicija jugoslovanskih časopisov uskladi s pozici-
jo Zahoda, a iz drugačnih razlogov – za Zahod je mir kot nadaljevanje voj-
ne pogoj za nemoteno nadaljnje izvajanje svoje akumulacijske in teritorial-
ne ekspanzije, katerih meja je »interesna sfera« Vzhodnega bloka in kate-
rih potek bi bil resno ogrožen, če ne celo onemogočen v primeru eskalacije
sovražnosti in neposrednega vojaškega spopada med blokoma, medtem ko
je za Jugoslavijo krhko ravnovesje sil in izogibanje novi svetovni vojni (hla-
dnovojni militaristični mir) sicer ne ravno idealni, a v danih zgodovinskih
razmerah edini pogoj za razvijanje in širjenje demokratičnega socializma,
katerega razvoj bi bil v primeru nove vojne, zaradi vojaške in ekonomske in-
feriornosti neuvrščenih v primerjavi z blokoma, gotovo zaustavljen.
V takšni situaciji so za jugoslovanske časopise znotraj »neenotnega Za-
hoda« »zahodne sile« manj slab protagonist kot Zahodna Nemčija, saj bi
podpirati njen način kritike Vzhoda pomenilo podpirati eskaliranje krize
in nevarnost oboroženega spopada, se torej postaviti na stran odkrito mi-
litaristične tendence na Zahodu. A jugoslovanski časopisi, ko se, kot v zgo-
raj navedenih primerih poročanja o Madžarski ’56 in Češkoslovaški ’68,
ukvarjajo z neposredno kritiko politike Vzhoda, tega kritizirajo ne zato
(kot zahodni blok) ker bi bil preveč socialističen, temveč zato, ker je soci-
alističen le nominalno, le navidez, ker zlorablja svojo revolucionarno zgo-
dovino ter socialistične ideale za militaristični ekspanzionizem ter notra-
njepolitično represijo, namesto da bi se boril proti logiki velesil in za uve-
ljavitev demokratičnega socializma. A to, kar jugoslovanski časopisi očita-
jo Vzhodu, velja tudi za Zahod, Zahod je prav tako blok, ki pristaja na ozi-
roma je izumitelj in aktivnejši protagonist koncepta hladne vojne, sodelu-
je v oboroževalni tekmi in se poslužuje notranje represije (primer reakcije
francoske policije na študentski upor leta 1968), gre za kritiko in distanci-
ranje od logike blokovske delitve sveta in hladne vojne v celoti. Posebnost
poročanja o Berlinu ’61 je le v tem, da je sam dogodek precej irelevanten za
razvoj demokratičnega socializma, torej gre pri poudarkih v poročanju in
porazdelitvi prostora med posamezne akterje za načelo izbire najmanjšega
Delo in Dnevnik jemljeta berlinsko krizo kot hladnovojni »bussiness as
usual«, kot sicer pomemben, a ne usoden ali prelomen dogodek, saj v njem
ni elementov demokratičnega socializma oziroma nobene politične novosti,
ki bi lahko zamajala hladnovojni status quo in sprožila premike v globalni
geopolitični ureditvi. Berlinska kriza je prej eden izmed rutinskih medblo-
kovskih incidentov, katerega posebnost je le v tem, da bi tako ekstremnost
samega ukrepa zaprtja meje in začetka gradnje zidu kot ogorčena zahodno-
nemška reakcija nanj lahko pripeljali do oboroženega spopada med svetov-
nima velesilama. Tako se pozicija jugoslovanskih časopisov uskladi s pozici-
jo Zahoda, a iz drugačnih razlogov – za Zahod je mir kot nadaljevanje voj-
ne pogoj za nemoteno nadaljnje izvajanje svoje akumulacijske in teritorial-
ne ekspanzije, katerih meja je »interesna sfera« Vzhodnega bloka in kate-
rih potek bi bil resno ogrožen, če ne celo onemogočen v primeru eskalacije
sovražnosti in neposrednega vojaškega spopada med blokoma, medtem ko
je za Jugoslavijo krhko ravnovesje sil in izogibanje novi svetovni vojni (hla-
dnovojni militaristični mir) sicer ne ravno idealni, a v danih zgodovinskih
razmerah edini pogoj za razvijanje in širjenje demokratičnega socializma,
katerega razvoj bi bil v primeru nove vojne, zaradi vojaške in ekonomske in-
feriornosti neuvrščenih v primerjavi z blokoma, gotovo zaustavljen.
V takšni situaciji so za jugoslovanske časopise znotraj »neenotnega Za-
hoda« »zahodne sile« manj slab protagonist kot Zahodna Nemčija, saj bi
podpirati njen način kritike Vzhoda pomenilo podpirati eskaliranje krize
in nevarnost oboroženega spopada, se torej postaviti na stran odkrito mi-
litaristične tendence na Zahodu. A jugoslovanski časopisi, ko se, kot v zgo-
raj navedenih primerih poročanja o Madžarski ’56 in Češkoslovaški ’68,
ukvarjajo z neposredno kritiko politike Vzhoda, tega kritizirajo ne zato
(kot zahodni blok) ker bi bil preveč socialističen, temveč zato, ker je soci-
alističen le nominalno, le navidez, ker zlorablja svojo revolucionarno zgo-
dovino ter socialistične ideale za militaristični ekspanzionizem ter notra-
njepolitično represijo, namesto da bi se boril proti logiki velesil in za uve-
ljavitev demokratičnega socializma. A to, kar jugoslovanski časopisi očita-
jo Vzhodu, velja tudi za Zahod, Zahod je prav tako blok, ki pristaja na ozi-
roma je izumitelj in aktivnejši protagonist koncepta hladne vojne, sodelu-
je v oboroževalni tekmi in se poslužuje notranje represije (primer reakcije
francoske policije na študentski upor leta 1968), gre za kritiko in distanci-
ranje od logike blokovske delitve sveta in hladne vojne v celoti. Posebnost
poročanja o Berlinu ’61 je le v tem, da je sam dogodek precej irelevanten za
razvoj demokratičnega socializma, torej gre pri poudarkih v poročanju in
porazdelitvi prostora med posamezne akterje za načelo izbire najmanjšega
