Page 50 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 50
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
rira kot njen vojaški in politični zaveznik. 17.8. se v Delu poročanje o ber-
linskih dogodkih spremeni v nekakšno samokritiko Zahoda (ki je nakaza-
na že prej) – v članku z naslovom »Mir v vzhodnem, nemir v zahodnem
Berlinu« je sama vrednota miru uporabljena proti političnemu delovanju
v zahodnem Berlinu. V članku, ki je sicer precej dejstven, so za opis stanja
v zahodnem Berlinu uporabljeni pridevniki iz repertoarja psihologije: na-
petost, negotovost in vznemirjenje. Tako se tudi prebivalstvo Berlina poja-
vi kot akter, ki čuti neprijetne in potencialno nevarne posledice nepremi-
šljenega ravnanja zahodnonemške politike, saj naj bi bili meščani nemir-
ni in vznemirjeni zato, ker pričakujejo pomanjkanje, če bi zahodni Berlin
prekinil trgovske in transportne poti z vzhodnim Berlinom. Povzetku go-
vora mestnega načelnika zahodnega Berlina Willyja Brandta, kjer ta pozi-
va Zahod k podpori za sankcije proti vzhodnemu Berlinu, sledita povze-
tek javne izjave Komunistične partije Zahodne Nemčije, ki v imenu miru
podpira ukrepe Vzhodne Nemčije in vlade Vzhodne Nemčije, ki Zahodno
obtožuje uporabe groženj, pritiska in sile ter ogrožanja normalnega pote-
ka življenja.
Skupno nasprotovanje politiki Zahodne Nemčije postavi Zahod in
Vzhod kot začasna zaveznika, saj oba menita, da Zahodna Nemčija z na-
povedmi represalij ogroža mir in varnost, le način teh obsodb je različen:
Zahod je bolj umirjen in zadržan in poziva ZRN k treznosti in hladno-
sti, medtem ko jo Vzhod neposredno napada in kritizira. V tej simetrično-
sti se pokaže, da sta hladnovojna bloka pravzaprav zrcalni sliki eden dru-
gega, pri obeh gre za velesili, ki, z Arrighijevimi5 besedami, delujeta v sme-
ri tako teritorialne kot akumulacijske ekspanzije in v nekem trenutku trči-
ta druga ob drugo ter vzpostavita začasno premirje, ki pa je pravzaprav le
čakanje na primerno priložnost za nadaljnjo ekspanzijo. V tem kontekstu
moramo tudi razumeti mir kot ta figurira v poročanju o dogodkih v Berli-
nu leta 1961 kot le začasno suspenzijo ekspanzionističnih teženj velesil. Ta
suspenzija se institucionalizira z zidom, ki simbolizira obojestransko izo-
gibanje neposredni vojaški konfrontaciji, medtem ko teritorialna in aku-
mulacijska ekspanzija potekata naprej drugje na način, ki ga je inavgurira-
la ravno hladna vojna, kot »vojna nizke intenzivnosti«, bodisi v obliki vo-
jaškega posredovanja znotraj lastne interesne sfere (Češkoslovaška ’68) bo-
disi kot imperialistična vojna (sovjetska okupacija Afganistana in ameri-
ška okupacija Vietnama ter vojaški posegi v Južni Ameriki). Na začetku
šestdesetih si Zahodni in Vzhodni blok nistaveč politično ali ideološko na-
sprotna, temveč je njuno medsebojno razmerje razmerje imperialistične in
Giovanni Arrighi, The Long Twentieth Century, London 2002.
rira kot njen vojaški in politični zaveznik. 17.8. se v Delu poročanje o ber-
linskih dogodkih spremeni v nekakšno samokritiko Zahoda (ki je nakaza-
na že prej) – v članku z naslovom »Mir v vzhodnem, nemir v zahodnem
Berlinu« je sama vrednota miru uporabljena proti političnemu delovanju
v zahodnem Berlinu. V članku, ki je sicer precej dejstven, so za opis stanja
v zahodnem Berlinu uporabljeni pridevniki iz repertoarja psihologije: na-
petost, negotovost in vznemirjenje. Tako se tudi prebivalstvo Berlina poja-
vi kot akter, ki čuti neprijetne in potencialno nevarne posledice nepremi-
šljenega ravnanja zahodnonemške politike, saj naj bi bili meščani nemir-
ni in vznemirjeni zato, ker pričakujejo pomanjkanje, če bi zahodni Berlin
prekinil trgovske in transportne poti z vzhodnim Berlinom. Povzetku go-
vora mestnega načelnika zahodnega Berlina Willyja Brandta, kjer ta pozi-
va Zahod k podpori za sankcije proti vzhodnemu Berlinu, sledita povze-
tek javne izjave Komunistične partije Zahodne Nemčije, ki v imenu miru
podpira ukrepe Vzhodne Nemčije in vlade Vzhodne Nemčije, ki Zahodno
obtožuje uporabe groženj, pritiska in sile ter ogrožanja normalnega pote-
ka življenja.
Skupno nasprotovanje politiki Zahodne Nemčije postavi Zahod in
Vzhod kot začasna zaveznika, saj oba menita, da Zahodna Nemčija z na-
povedmi represalij ogroža mir in varnost, le način teh obsodb je različen:
Zahod je bolj umirjen in zadržan in poziva ZRN k treznosti in hladno-
sti, medtem ko jo Vzhod neposredno napada in kritizira. V tej simetrično-
sti se pokaže, da sta hladnovojna bloka pravzaprav zrcalni sliki eden dru-
gega, pri obeh gre za velesili, ki, z Arrighijevimi5 besedami, delujeta v sme-
ri tako teritorialne kot akumulacijske ekspanzije in v nekem trenutku trči-
ta druga ob drugo ter vzpostavita začasno premirje, ki pa je pravzaprav le
čakanje na primerno priložnost za nadaljnjo ekspanzijo. V tem kontekstu
moramo tudi razumeti mir kot ta figurira v poročanju o dogodkih v Berli-
nu leta 1961 kot le začasno suspenzijo ekspanzionističnih teženj velesil. Ta
suspenzija se institucionalizira z zidom, ki simbolizira obojestransko izo-
gibanje neposredni vojaški konfrontaciji, medtem ko teritorialna in aku-
mulacijska ekspanzija potekata naprej drugje na način, ki ga je inavgurira-
la ravno hladna vojna, kot »vojna nizke intenzivnosti«, bodisi v obliki vo-
jaškega posredovanja znotraj lastne interesne sfere (Češkoslovaška ’68) bo-
disi kot imperialistična vojna (sovjetska okupacija Afganistana in ameri-
ška okupacija Vietnama ter vojaški posegi v Južni Ameriki). Na začetku
šestdesetih si Zahodni in Vzhodni blok nistaveč politično ali ideološko na-
sprotna, temveč je njuno medsebojno razmerje razmerje imperialistične in
Giovanni Arrighi, The Long Twentieth Century, London 2002.
