Page 48 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 48
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
litičnega razvoja in napredka, tu pa mir, v perspektivi sovjetskih časopi-
sov, predstavlja geostrateški »management« varnosti z nasilnimi, militari-
stičnimi sredstvi. Mir ni pogoj za razvoj in napredek demokracije in socia-
lizma, temveč je varnost, zagotovljena z nasilnimi ukrepi, pogoj za mir, ki
nima nobene pozitivne vsebine, temveč je le gola odsotnost vojne. Mir, do-
sežen z uvajanjem varnosti in nadzora, se pravi z metodami policijske drža-
ve, je, v perspektivi sovjetskih časopisov, način odvračanja nove vseevrop-
ske vojne, ki naj bi jo kuhali zahodnonemški podtalniki. To je ključna raz-
lika med hladnovojno realpolitiko in neuvrščeno politiko demokratičnega
socializma – v prvi je mir krhek in nikoli dosežen rezultat politike, ki na-
stopa militaristično v zunanjih in policijsko v notranjih zadevah, medtem
ko je v drugi mir pogoj in izhodišče politike, ki si prizadeva zlomiti bloko-
vsko delitev sveta ter njeno nasilno politično logiko. Če je v perspektivi re-
alpolitike mir nadaljevanje vojne s podobnimi, le nekoliko omejeni sred-
stvi, ki preprečujejo nuklearno katastrofo, je v neuvrščeni perspektivi mir
antimilitarističen, protivojni koncept, koncept, ki prelamlja z logiko poli-
tike-kot-vojne.4
Realpolitika Vzhoda in Zahoda
16. 8. se prikazovanje dogodka dokončno izkristalizira: dogodek je pri-
kazovan kot konflikt med Zahodom in Vzhodom, kjer je več prostora na-
menjenega zahodnim interpretacijam dogodka in odzivom nanj. Zastopan
je tudi vzhodni pogled, a izrazito sekundarno, namenjenega mu je manj
prostora in tudi v člankih, kjer se pojavi, se pojavi na drugem mestu, za za-
hodnim pogledom. Zahod in Vzhod sta torej glavna akterja poročanja o
začetku gradnje Berlinskega zidu. V Delu so 16.8. vsi trije članki o zapr-
tju meje in s tem povezanimi stvarmi namenjeni perspektivi Zahoda, kar
je očitno že iz naslovov omenjenih člankov: »Protest zahodnih poveljni-
kov«, »Reakcija v zahodnih državah« in »Bonn se trudi pridobiti Za-
hod za politiko sankcij«. V Dnevniku istega dne kot glavni akter nastopa-
jo »tri zahodne države«.
Ta precej abstraktna opredelitev glavnih akterjev ne pove nič konkretne-
ga o značaju Zahoda in Vzhoda in se vsaj eksplicitno ne opredeli ne za ene-
ga ne za drugega, kar bi se dalo storiti denimo z uporabo pridevnikov kot
sta demokratični za pozitivno in kapitalistični za negativno opredelitev do
Zahoda ali socialistični in avtoritarni v primeru Vzhoda, ali z bolj »value
loaded« hladnovojnim žargonom, denimo z oznakama »svobodni svet«
Za podrobnejšo analizo načinov diskurzivne formacije in političnih učinkov obrnjene
Clausewitzeve formule »politika je nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi«, gl. Michel Fou-
cault, Society Must be Defended, London 2004, 15–16, 47–48.
litičnega razvoja in napredka, tu pa mir, v perspektivi sovjetskih časopi-
sov, predstavlja geostrateški »management« varnosti z nasilnimi, militari-
stičnimi sredstvi. Mir ni pogoj za razvoj in napredek demokracije in socia-
lizma, temveč je varnost, zagotovljena z nasilnimi ukrepi, pogoj za mir, ki
nima nobene pozitivne vsebine, temveč je le gola odsotnost vojne. Mir, do-
sežen z uvajanjem varnosti in nadzora, se pravi z metodami policijske drža-
ve, je, v perspektivi sovjetskih časopisov, način odvračanja nove vseevrop-
ske vojne, ki naj bi jo kuhali zahodnonemški podtalniki. To je ključna raz-
lika med hladnovojno realpolitiko in neuvrščeno politiko demokratičnega
socializma – v prvi je mir krhek in nikoli dosežen rezultat politike, ki na-
stopa militaristično v zunanjih in policijsko v notranjih zadevah, medtem
ko je v drugi mir pogoj in izhodišče politike, ki si prizadeva zlomiti bloko-
vsko delitev sveta ter njeno nasilno politično logiko. Če je v perspektivi re-
alpolitike mir nadaljevanje vojne s podobnimi, le nekoliko omejeni sred-
stvi, ki preprečujejo nuklearno katastrofo, je v neuvrščeni perspektivi mir
antimilitarističen, protivojni koncept, koncept, ki prelamlja z logiko poli-
tike-kot-vojne.4
Realpolitika Vzhoda in Zahoda
16. 8. se prikazovanje dogodka dokončno izkristalizira: dogodek je pri-
kazovan kot konflikt med Zahodom in Vzhodom, kjer je več prostora na-
menjenega zahodnim interpretacijam dogodka in odzivom nanj. Zastopan
je tudi vzhodni pogled, a izrazito sekundarno, namenjenega mu je manj
prostora in tudi v člankih, kjer se pojavi, se pojavi na drugem mestu, za za-
hodnim pogledom. Zahod in Vzhod sta torej glavna akterja poročanja o
začetku gradnje Berlinskega zidu. V Delu so 16.8. vsi trije članki o zapr-
tju meje in s tem povezanimi stvarmi namenjeni perspektivi Zahoda, kar
je očitno že iz naslovov omenjenih člankov: »Protest zahodnih poveljni-
kov«, »Reakcija v zahodnih državah« in »Bonn se trudi pridobiti Za-
hod za politiko sankcij«. V Dnevniku istega dne kot glavni akter nastopa-
jo »tri zahodne države«.
Ta precej abstraktna opredelitev glavnih akterjev ne pove nič konkretne-
ga o značaju Zahoda in Vzhoda in se vsaj eksplicitno ne opredeli ne za ene-
ga ne za drugega, kar bi se dalo storiti denimo z uporabo pridevnikov kot
sta demokratični za pozitivno in kapitalistični za negativno opredelitev do
Zahoda ali socialistični in avtoritarni v primeru Vzhoda, ali z bolj »value
loaded« hladnovojnim žargonom, denimo z oznakama »svobodni svet«
Za podrobnejšo analizo načinov diskurzivne formacije in političnih učinkov obrnjene
Clausewitzeve formule »politika je nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi«, gl. Michel Fou-
cault, Society Must be Defended, London 2004, 15–16, 47–48.
